Notranje življenje gozda se nam razkrije, ko vanj vstopimo z razumevanjem, spoštovanjem in občutljivostjo. Njegovo razkritje ni le to, da ga vidimo kot ga vidi živo bitje, gozd se nam razkrije tako, da se nam daje, kar z zavedanjem in s hvaležnostjo sprejmemo. Dobro počutje ne sme postati samoumevnost, enako kot gozd in narava ne bi smela nikoli postati surovina. Eno in drugo smo izgubili, misleč, da so to le brezčutne stvari, ki jih lahko surovo trgamo iz matrice življenja. A skupaj z gozdom umiramo tudi sami. Moramo prebuditi občutljivost za vse oblike življenja, da bi sami lahko ozdraveli, kajti čutenje drugega življenja povzroči nastanek energijske nitke, po kateri se vpnemo v življenje in postanemo deležni njegovih moči.


Vzdušje ali aroma notranjega življenja gozda deluje na nas tako, da sinhronizira našo energijo s svojo, da s samim seboj prepiše nas. Moč enega drevesa zmore v tem smislu energijsko nadvladati toliko bitij, kolikor jih zaobjame s svojo površino. Dovoljenje, da drevo to naredi z nami, mu damo, ko stojimo pred njim popolnoma odprti. To se zgodi, ko zrušimo ščite, vloge, maske, prepričanja, verovanja in dogme. Ljudje vendarle, kljub popolni nevednosti o notranjem življenju gozdov, občutimo njegov dobrodejen vpliv nase, kajti naše telo zaznava, tudi če se mi ničesar ne opazimo. Naša občutljivost zazna vse, kar zaznavajo naprave in veliko več. Je najbolj dovršen mehanizem, ki ga le redki uporabljajo. Od nekdaj nas učijo gledati navzven, v svet, stran od sebe, da so bili izumi naprav in strojev samodejna posledica nepoznavanja samega sebe.


Vstopamo v čas, v katerem se odločamo za eno ali drugo. Vsak se zase odloči ali bo privolil v misel človeka, ki mu prigovarja, da je moč zunaj njega ali bo privolil v živo misel v sebi in začel preostanek življenjske sile obračati vase. Pogosto nerazumljeno stališče samo-opazovanja lahko deluje sebično, a obračanje pozornosti nase, na to, kaj nas poganja v določeno potezo in dejanje, je ključ do samo-prepoznanja in samo-nadzora. V tem oziru je cela zemlja vaba za lahkoverne, za duhovno neobčutljive, ki se bodo ujeli v sleherno past, ki trka na njihov jaz.


Nekdo, ki se želi obuditi v svoji občutljivosti in vstopi na pot samo-spoznanja, bo povsem naravno zaživel novo življenje in niti za hip pogrešal karkoli od starega. V trenutku, ko se nekdo pristno odloči za prebuditev notranje zdravilnosti, mu življenje predstavi nov načrt, v katerem kraljuje občutljivost do vsega živega. Tak človek ne more več početi nikakršnih neumnosti. V celoti preobražen daje lahko od sebe le kvalitete živih, svobodo in zaradi tega, kar oddaja ostaja zdrav in samostojen, neodvisen od mnenj drugega, neodvisen od strokovnih in znanstvenih debat, neodvisen od zdravil in poživil, neodvisen od mrtve hrane in adrenalinskih razvedril, povsem nepotreben vsega, kar mu je morda še pred kratkim predstavljalo ves njegov svet.

Gozd ni kraj, ki ga obiščeš, je dom, h kateremu se priviješ po tolažbo, pomiritev in ozdravitev.

Je čuteče bitje, ki te sprejme pod svoje okrilje, kadar pred njim stojiš v spoštovanju in hvaležnosti.

Mistika – Potreba po 180 °C preobratu pozornosti

Misticizem obstaja zato, ker obstaja lenoba samo-spoznanja. Česar ne poznamo, naravno postane mistično, tuje. Mistik ne postane nekdo, ki ima danosti, ki jih drugi nimajo, ampak ker je prebil parametre običajne zaznave, prebil je stekleni strop zatopljenosti vase. Misticizem ali pot vase ni odkrivanje drugega sveta, samo to je, da se je tako malo ljudi potopilo v naravo bivanja. Večina se je zaustavila na izhodiščem nivoju čutne zaznave in umskega naprezanja. Kar je najpomembnejše pri našem trenutnem obstoju, v zaznavanju ne šteje nič! Brez telesa ni obstoja, imeti telo pa predstavlja tveganje, da se ujamemo v njegove meje in nikoli zares ne bivamo. Samo zato, ker večina ljudi še ni zmogla tega preboja, je zrasla potreba po misticizmu in stvarni znanosti. Ko enkrat nekomu uspe videti, doživeti in ravnati s primarno nefizično dimenzijo življenja, ki ima svoje zakone in energijska dejstva, postane živ… biva, ne le obstaja.


Nuja po 180 °C preobratu naše pozornosti je klic bitja, ki želi ponovno oživeti, se duhovno izraziti. Mistika je dimenzijo bivanja, ki je maternica vsega, je Moč, ki veje za očem vidnim svetom in je ženskega spola. Pri vstopu vanjo potrebujemo hladno energijo, tenkočutnost, budnost, umiritev, zaustavitev, odmaknjenost, samoto, nežnost in neskončno potrpežljivosti.

Pri vpenjanju v življenje potrebujemo to občutljivost, ki se najraje prebudi v okolju, v katerem ni ogrožena. Podobna je divji živali, ki zbeži ob najrahlejšem namigu nasilja. Ločnica med živim in mrtvim v smislu obnašanja, je zaznavanje in odgovarjanje na življenjske premike. Živa bitja, od živali do rastlin in dreves, nas zaznajo, kadar vstopimo v njihov prostor in njihov ritem se nemudoma spremeni. Sprva za hip popolnoma obmirujejo, nato se odzovejo glede na to, v kakšnem razpoloženju smo. Kadar stopimo v mesto, nas zaznavajo le golobi. Ljudje si ustvarimo ščite, ki nam ne dovolijo povezanosti z okoljem. Sprva se ti ščiti ustvarijo nagonsko, da zavarujejo nežno bitje pred brezbrižnostjo nezavedanja, kasneje postanejo neopazen steklen strop samo-zrcaljenja, ki nam ne dovoli neposrednega videnja, le projekcijo nas samih.


Ščiti žal delujejo obojestransko in nas zaprejo pred življenjskimi močmi in rešitvami. Življenjska sila, ki se naravno pretaka skozi vse žive stvari, se pri človeku zaradi ščita zacikla in izgori v sebi. Zaciklanost povzroči izgubo vezi z življenjem, izgubo moči, jasnosti, razumevanja in vodi v obolevanje in duhovno smrt. Telesni smrti smo podvrženi brez naše volje, duhovni pa po svoji volji.

Nazaj na Gozdno moč

Naprej na Značaje dreves