Zaživim, ko sem s svojima sinovoma. Zaživim, ko sem ob ognju v naravi, ko se pustim ponesti šamanskemu bobnu in ko prepevam preproste pesmi, ki me povežejo z močjo življenja, z naravo in pristnimi ljudmi, ki imajo zdrav smisel za humor. Zaživim v skupnem druženju in učenju v našem društvu. Zaživim, ko sem v visokogorju, ko začutim prostranstvo in svobodo, ko hodim po gozdu s škotsko ovčarko v kakršnemkoli vremenu. Zaživim, ko se v mesečini kopam v morju in izvirih. Zaživim ob prebujanju dneva, ko nebo zažari v prekrasnih barvah. Zaživim na motorističnih turah, kjer doživim brezčasnost.

Želim se radostiti življenja brez razloga, ne le iskati trenutne potešitve in užitke. Rada imam otroško iskrenost, radovednost, razigranost, smeh, ustvarjalnosti, budnost, spoštovanje, skrb zase in za druge, karkoli počnem, mora biti resnično.

Vedno so me prevzele modrosti staroselcev, šamanizem, naravno zdravilstvo, konji, delfini, alpinisti, potovanja, mongolska in avstralska prostranstva, vse, kar je povezano s pojmom svoboda. Želim si pristnih odnosov, kjer prevladuje enakovrednost in zavedanje, da smo drug drugemu čisti višek, kjer je sprejemanje in dajanje v ravnovesju, kjer obstaja dvosmerna komunikacija. Odnos zame ni samoumeven, ampak hvaležnost, ki jo je treba ves čas izkazovati.

Pretočnost je pojem, katerega moč in mehkobo sem spoznala med odkrivanjem borilne veščine aikido, ki zgleda kot ples. Enako kot tu, se tudi v življenju lahko obračam mehko in pretočno. Leta in leta nisem razumela, ko je moja pogumna mama ob pogledu na nekega človeka vedno rekla: poglej mrliča. In z leti ugotoviš, da si ti ta, ki živiš kot zombi. Ko se nehaš ukvarjati z drugimi in ko se začneš ukvarjati s sabo, je največja prelomnica, ko se soočiš s svojim bistvom in pogledaš v oči tudi svoji temni plati. In nato sledi olajšanje in razbremenitev sprejetja le te in vsakodnevni trud, da postaneš bolj živ in lahkoten in da se ne jemlješ preveč resno.

Že od majhnega sem bila bolj sama in sem se večino življenja počutila nerazumljeno, ker sem življenje bolj čutila in sem pri komunikaciji z ljudmi imela težave, saj svojega čutenja in pogleda nisem znala ubesediti. Na moji poti se je odvijalo življenje, ki me je pripeljalo med drugim tudi do moje učiteljice in drage prijateljice Marjete, ki je govorila v mojem jeziku.

Nazaj na Skrbnike