Vrelec mladosti

Med meditacijo in medicino

Človekova celovitost

Vrelec mladosti je celostna vadba. Celovitost je človeku neznana, dokler nase in na svet gleda s stvarnimi očmi, ki pojavni svet kastrira življenjske moči, ki ga poraja. Vidci vidijo zavest kot trilitev na to, kar um pozna, na to, kar bi um lahko poznal, pa ne pozna in na to, kar um ne more poznati. Z drugimi besedami na znano, na neznano in na nespoznavno. Znano je vse, za kar imamo ime in o tem lahko premišljujemo in govorimo. Neznano je območje moči, ki je dosegljiva človeku, kadar um utihne. Nespoznavno pa je nekaj, kar um z logiko ne more doumeti, zanj nima imena niti predstave. Združitev med življenjem in telesom, med močjo in materijo je nedoumljiv čudež zavesti, ki se nam odvija neprenehoma pred očmi. Celovitost človek ponovno oživi takrat, ko v sebi utihne, ko pozabi vse, kar misli, da ve.

Vzgoja telesa iz duha

Način, kako izolirano danes človek neguje svoje telo, je tako oddaljen od prvine zdravja kot je le lahko. Zdravo oz. bolno telo je posledica duha oz. misli v njem. Morda podobno kot medicina obravnava zdravje kot stvarni mehanizem, ki ga lahko zdravi s stvarmi, je tudi rekreacija kot pristop k zdravju v biti zgrešena. Rekreacija je še en način trošenja nepovratne življenjske moči.

Da bi se preusmeril v prizivanje moči, mora človek le doumeti dejstvo, da je duhovno bitje, ki ga obdaja telo. Volja nima vrednosti, če ji telo ne more slediti. Enako je šibko še tako trenirano telo brez osebne moči.

Način, kako izvajamo pomlajevalni obred Vrelec mladosti, je vrhunska duhovna in stvarna znanost. Telesa ni moč krepiti brez krepitve duha. Vendar pa je duh za stvarnega človeka preveč neotipljiv, da bi ga sploh zaznal, kaj šele razvijal in negoval tako kot to zna s telesom. Človek je danes na točki, ko spoznava, da je izolirana krepitev telesa hkrati tudi duhovna slabitev. Človek, ki vse svoje moči usmerja v telesno kondicijo, je pravi bebček. Telesnega zdravja se je treba lotiti iz vira, od znotraj in ga prijeti preko duha, nikoli neposredno. Kakor hitro se to zgodi, se duh slabi, življenjska sila pa odteka. Zakaj? Kadar večno življenjsko silo usmerimo v propadljivo, z njo zanj propade tudi sicer večna moč. Človek je ustvarjen kot svobodno bitje, ki svojo svobodo uporablja za ubijanje samega sebe. To je za duhovno prebujene velika, velika vesoljna ironija.

 

Največ, kar lahko naredimo zase

Največ, kar lahko naredimo je, da nehamo s tem, kar zdaj počnemo, da bi bili zdravi, uspešni, izpolnjeni, srečni in ljubljeni.

Nehajmo se naprezati za nečem! Kadar to počnemo, izhajamo iz dejstva, da tega nimamo. Če nam življenje tega ni dalo, potem ni pomembno za nas, kajti življenje nas opremi z vsem, kar potrebujemo. Dejstvo moči je torej, da že imamo vse, kar potrebujemo, da smo celoviti. Zaustavimo se! Sprostimo se v tem in s tem, kar smo ta hip. Pomirimo svoje duhove. Ločimo, kaj je naše in kaj je tujek v nas. Dovolimo, da s pomočjo miru skoz nas steče moč, ki jo še nismo zavestno opazili in ki nas neprenehoma varuje, neguje in ohranja. Nehajmo iskati zdravje v premikanju telesa, v hrani, ki jo jemo in zraku, ki ga dihamo. Nehajmo misliti o tem, kaj je dobro za nas.

Zadihajmo počasi in globoko in si prisluškujmo. Zazrimo se vase in okrog sebe, opazimo se, opazimo sočloveka, opazimo pihljaj vetra in ščebet vrabca na strehi iz hipa v hip in kar naprej. Bojevniku je vse enako pomembno, kot da bi se vse godilo le za njegove oči. Cilji, za katerimi se pehamo, nas pospešeno vodijo v samo-uničenje. Zavejmo se svoje umrljivosti. Osvobodimo svoje oči in opazimo popolnost življenja. Naučimo se jo prepoznati in ji slediti, ker nas pripelje do sebe. Govorjenje je velik jemalec miru in še več, je dejavnik, ki našo pozornost pribija na razumska dognanja. Zdrav človek se zaveda tega trenutka in svojega položaja in je z njim popolnoma sproščen. Zdrav je človek, ki zna v vsakem hipu dati od sebe najboljše, kar zmore, ne glede na to, kaj je hip pred tem prejel. Zdrav je človek, ki se zna pozabiti v svoji sebičnosti. Zdrav je človek, iz katerega gre zdravo. Zdrav je človek, ki živi iz hipa v hip docela osvobojen načrtov, ki si jih je zamislil.

Dih – most med snovjo in duhom

Z dihom do nadzora misli

Zdrav človek ničesar ne ukrene v zvezi s svojim telesom direktno. Ve, od kod izvira zdravje, zato se cel usmeri v nego duhovnih moči. Le te so v grobem volja, pozornost, zavedanje in mir. Vse, kar človek naredi iz miru in iz zavedanja, je prav in je dobro in neguje njega in vse okrog. Česarkoli se človek dotakne iz nemira in iz ne-zavedanja, iz nejasnosti in samoljubja, uniči in ubije. Človek samoljubja vse dela on sam, človek moči pa ničesar ne dela on sam, temveč dela moč. Zato je pravilno reči, da je pot prizivanja moči, uk nevmešavanja v delo moči ali uk nedelanja.

Vrelec mladosti je sklop petih telesno simetričnih vaj, ki se ponavljajo do 21 ponovitev in šeste, ki se ponovi trikrat. Zaradi telesne enostavnosti, potem ko gibanje enkrat osvojimo, se moč pozornosti sprosti in se cela usmeri na dihanje. Pozornost usmerjena na dihanje uspava um temeljito. Ko se to zgodi, se prebudi notranja priča, ki je bila vse dotlej zadušena in preglašena s hrupom v glavi in je ni bilo moč opaziti. Ta priča si ti. Tvoj um ni v resnici tvoj. Tvoj um je kot program dan v računalnik, po katerem funkcionira. Kako bi se obnašal, če tega programa ne bi bilo? To je veliko vprašanje? A odgovor je povsem preprost. Poglej živa bitja okoli sebe, kako lepo se obnašajo, kako ljubka so. Kako krhka in hkrati trdoživa so, kako spontano se obnašajo in kako cela so v tem trenutku Ta celovitost v sedaj, jim nudi vso pripravljenost, da se s tem trenutkom soočijo kot se najbolje lahko.

Le z neprisebnostjo se človek odtrga od celovitosti in na to, kar ima pred očmi, ni pripravljen. Nepripravljenost človeka vodi v strah, v upor, v zavračanje, v beg, v zlaganost, v napad.

Razumevanje, da celovitost rešuje in pripravi človeka na vse, kar se mu zgodi, ga naredi živega.

V hipu je pripravljen na karkoli in se odzove tako, ko je najbolje možno za vse vpletene. Življenje vselej skrbi za vse svoje. Živa bitja, razen človeka, nimajo svojevoljnega pogleda na svet, nobenega programa, po katerem bi se ravnala, da bi vedela, kako se obnašati v dani situaciji. Spontano iz moči vselej naredijo najbolje, kot je sploh mogoče. Vse je že v življenjski sili sami, s katero so dosledno povezana, saj nimajo misli, ki bi jih od Nje odvračale. Zato vidci pravijo, da je samoljubje povabilo za smrt, so vrata, skozi katera smrtna misel vstopi v človeka. Edini način, da se dokopljemo do ponovne oživitve z življenjsko modrostjo, je utihniti v sebi, ne ubogati svoje misli in se ne zanašati na rešitve, ideje in odgovore, ki mi jih predlaga program v moji glavi ali v glavi koga drugega. Iskrenost do sporočil, ki jih zaznavam s pomočjo občutja v sebi, je neposredna povezava z močjo. Iskrenost je kvaliteta, ki obide razum in ki jo zato telo zazna brez prevajalca v glavi. Vsak majhen otrok je iskren. Premeten in zvit postane, ko spozna, da lahko z manipuliranjem doseže svoje. Kadar tako ravnanje nagradimo z uresničitvijo zahteve, se samovolja v otroku krepi, kasneje pa postane ustoličena značajska poteza.

Tibetanski mojstri so do potankosti poznali delovanje človekovega jaza in prepoznali sleherno past, v katero se lahko ujame človek na poti moči. Vedeli so, da volja potrebuje kleno telo, ki ji lahko sledi, ne morejo pa ga krepiti ločeno in neodvisno od duha. Spoznali so, da je zbrana telesna vadba pot do kopičenja notranje tišine, dih pa povezovalec, ki telo in duha poveže v eno samo sinhrono celoto. Diham lahko le tukaj in zdaj, zato je opazovanje diha vselej prisotnost v času moči.

Jazovske pasti

Lenoba za stvari in početja, ki ne podpirajo samoljubnih interesov in ciljev ter malomarnost pri stvareh, ki jih ne želim, pa jih moram, sta dva najmočnejša nasprotnika prizivalcev moči. Brezgrajnost je strategija, ki se jo mora izvajalec obreda dosledno držati. Sprva je zanj to le beseda, a z rednim vstopanjem v notranjo tišino, se telo prečiščuje blokad, jasnost uma pa se veča. Počasi brezgrajnost postaja način življenja, ki se kaže s ponižnostjo tam, kjer je bila prej nadutost z mirnostjo tam, kjer je bila prej nervoza s tišino tam, kjer je bilo prej govorjenje in hrup. Brezgrajnost je dajanje vsega od sebe, ne glede na to, česa se lotimo. Brezgrajnost je kvaliteta, ki jo izlivamo iz sebe v sleherni detajl svojega delovanja. Ni ovir za negovanje in ohranjanje življenjske sile, če brez popuščanja premagujemo ta dva nasprotnika.

Definicija rasti

Ko enkrat iz drobnih vsakodnevnih zmag, ki se kopičijo, naberemo oz. privarčuje dovolj moči, se nam razjasnijo zmote, ki jih prepoznamo ravno v trenutku, ko jih lahko premagamo. Moč te ne bo nikoli obremenila z izzivom, ki ga ne moreš premagati, če daš vse od sebe. To slednje, dajanje vsega od sebe oz. ne-zadrževanje ničesar zase, je gradnik duhovne širitve, saj mora življenje izvabiti iz nas več, kot sami mislimo, da zmoremo.

 

Nazaj na Delavnice in ŠK