Stare prvinske kulture so se raje oprijele mehkega pristopa in ljudi ‘metali’ na finto, da so jih zvabili k prepoznanju lažnega od resničnega. Pri tem so si pomagali z zvenom naravnih elementov, ki človeka podprejo pri izvabljanju naravnosti in iskanju svojega glasu. Metoda ‘prevare’ je potrebna, da ukani pretkan um, ki nam vlada, ki sicer nikoli ne bi spustil nadzora, saj je samodržec, ki živi v prepričanju, da je najboljši vladar človeku. Šel bo do konca pri tem vztrajanju in kljub vidnemu samo-uničenju še vedno verjel v lastno popolnost. To je slepa ironija uma, ki potrebuje šok ali prevaro, da spusti nadzor in zaustavi lasten propad.


Mantranje in prepevanje duhovnih pesmi je ena takih fint. Podobno kot nekatere odlične slike, ki dlje ko jih gledamo, več fines odkrijemo, tako je z iskanjem svojega glasu in kopanjem zvoka. Najlepši zvok izdavimo takrat, kadar smo sproščeni in se zvok ne zatika, niti ga ne posiljujemo, ko ustvarjamo največji učinek z minimalno napora. Kdor se je že podal na to raziskovanje je ugotovil, da ni konca finesam izčiščevanja zvoka in potisku diha, ki tako zaposli um, da le-ta pade v popolno prisotnost notranje tišine skozi petje enega samega vokala. Mistična metoda do notranje tišine je zvok brez ritma in brez melodije, ki uspava um temeljito. Učinek zaustavitve uma so neopisljivi prilivi jasnosti in moči kot bi prvikrat gledali skozi osvobojene oči.

Nazaj na Delavnice.