Prve tri dni otrok potrebuje, da se otrese svoje vsakodnevne rutine in nemira, ki ga spremlja, čeprav ta proces traja ves čas gozdnega bivanja. Šele čisto na koncu se pokažejo vidni znaki gozdnega odmika. Prepoznamo jih po mirnejšem obnašanju otroka, po tem, da razume, zakaj prihaja do sporov in kako ravnati v tem primeru, zna se zaustaviti, preden naredi neumnost in po številnih drugih notranjih lepotah, ki iz človeka naredijo bojevnika.

Bojevnik živi razumevanje enosti, to pomeni, da razume, da vse, kar on počne, kar prihaja iz njega, da so jeza, užaljenost, nevoščljivost nekaj, kar je v njem, ne v drugem, zato svoje jeze ne sme metati na drugega, ampak se z njo sooči tvorno, brez žaljenja in poniževanja drugega. Žaljenje in metanje lastnih vsebin na drugega mora biti nemudoma prekinjeno in osvetljeno z bojevnikovimi očmi. Vsak otrok razume to preprosto življenjsko dejstvo, ki ga v navalu besa zlahka pozabi. Zato se bojevnik uri v obvladovanju samega sebe skozi razna urjenja, ki zahtevajo nadzor nad telesom in pozornostjo. V veliko pomoč je soočiti otroka z neznanim izzivom, ki mu zaradi nepoznavanja trese kolena kot so na primer daljši pohodi, premagovanje lakote, samota in šamanska potilnica. Slednje je izjemno močan obred, ki postavlja mladega v položaj, v katerem mora prenašati temo in vročino in se ob tem ne ozirati na to, kar mu prišepetava um, ki je po pravilu proti novostim. Bojevnik razume naravo svoje misli in se ji ne pusti odvračati od rasti.

Če otroci v meditaciji jutranjega treninga sprva niso bili zmožni mirovati niti za hip, se je z vsakim treningom ta zmožnost povečevala. Na zadnjih treningih so bili vsi stoično v popolnem obvladovanju, seveda le za nekaj minut, a to je velik dosežek, biti hote tiho in pri miru namreč je za človeka izziv brez primere. Kadar je v človeku dovolj kilometrine notranje tišine, je sposoben premagati nezavedno avtomatično reakcijo in začeti na življenjske izzive odgovarjati zavestno iz trenutka. To je bojevništvo, izstopiti iz primeža lastne misli, ki nas sili v neustvarjalno ponavljanje svojega obnašanja in dopustiti priliv novosti, ki osvobajajo in iz otroka delajo samoniklega in z življenjem uglašenega posameznika, ki ga pasti uma oz. družbene misli ne morejo več pretentati.

Vsak gozdni odmik posebej me gane s svojo zmožnostjo osebnega preobražanja udeležencev. Kljub lepi zbirki fotografij pa z njih ne moremo razbrati te notranje dimenzije, ki jo bojevniški pouk neguje. Vidimo fotografijo ognja pred šamansko potilnico, ne vidimo pa bitk, ki so jih morali otroci boriti, da so jo prešli in sijaja v očeh, ki ga neti premagovanje strahov in omejitev.

Vidimo zunanja početja, ki so bojevniku drugotnega pomena, on ima svoje oko obrnjeno na svoje obnašanje v teh početjih. Nemalo sebičnosti, ki je netivo vsakega spora, so morali bojevniki premagati, da so si zaslužili bojevniško ime, ki je kot seme izbranega cveta, v katerega se tiho razcveta. Hvala za še eno enkratno gozdno dogodivščino, ki nam je vsem podarila svoje moči.