Prvi gozdni odmik je bil zame bivanjski preporod. Tudi zahoteti si nisem mogla take osvoboditve. Ne jaz ne telo še nisva doživela česa čudovitejšega. Vanj sem padla naravno, kot vzgonski veter naravno nosi mirujočega galeba. V objemu gozda sem končala nehoteno in nenačrtno. Z ničemer nisem posegala v tok dogajanja, ki je imel svojo gravitacijo, brez meni znanega načrta. Prisluhnila sem potrebi po osami in odmiku od vsakdanjega sveta, da malo ‘premislim’, kako naprej. To je vse., kar sem naredila… prisluškovala in sledila sledem. 

To je eno od velikih daril Življenja, da z gotovostjo zaznavaš njegovo prisotnost, avtoriteto in red. Veliko večji je od mene, pa me vseeno ne plaši, daje mi občutek varnosti in moči. Vanj sem sigurna bolj kot v lastno pamet, zaključke in razlage, ki sem si jih ustvarila o zadevah sveta. Veliko bolj mu zaupam kot zaupam sebi.


Eno je to živeti nezavedno kot še nedolžen otrok, drugo je hoteti tako živeti kot odrasel. Ljubezen kot temelj življenja, je izbira. Dana mi je bila v zibelko, sem iz Nje, Ona je vse, vendar hoče, da jo hočem. Zato me zapusti, kadar jo spodrivam iz njenega vladarskega prestola. Iz srca jo izrinem v mednožje ali v glavo in hočem, da Ona služi meni, mojim strastem, mojim potrebam, mojim ambicijam. V takih pogojih se Ljubezen sprevrže v samoljubje, ki me ne ljubkuje, ampak uničuje. Ljubezen, sok Življenja, me mora zapustiti, da bi si jo lahko zahotela. Še se spomnim, kako je bivati z Njo in še predobro vem, kako je umirati brez nje.


Brisanje osebne zgodovine

Takrat tega ne bi znala ubesediti, ker se nisem zavestno podajala v fenomene življenja, ko se zdi, da s pisanjem kot z ovnovimi udarci butam ob neprebojen steklen strop vase zagledane človeške pameti. Nobena beseda ne zaleže, nobeno pisanje ne spremeni ničesar, če se z vso gorečnostjo ne postavljam po robu tiranu, ki se je naselil v mojo glavo in namesto, da ubogam njega, misleč kako sem že vse dognala in mi je jasno, raje spustim svoje središče malo nižje in prisluškujem namigom ljubezni, ki vedno rešuje.

Ta korak je pravzaprav nekorak v smislu, da neham vleči poteze, se zaustavim v proaktivnosti in prisluškujem. To ni pasivnost, bolj aktivno nepočetje, če lahko to razumete. Dejavno zalezujem življenjski tok, ki ga za nobeno ceno nočem spregledati in zgrešiti smeri, kamor teče, zato nepopustljivo ignoriram vse, kar mi šepeta moja misel. Misel je po svoji naravi iztirjena iz trenutnega dogajanja, tava po abstraktnem polju preteklosti, prihodnosti in razlagah sedanjosti, zato je vedno korak zadaj ali spredaj, nikdar pa točno tu. Krila svobode se ne odpro brez dvoje pogojev:

  • neomajne namere po njej (tudi če ne poznam občutja svobode) in

  • podpore samote in tišine


Človeški ritem je ukrojen za nesvobodo, vanj lahko privolimo samo nesvobodni, tisti, ki ne poznamo ritma lastnega diha. Da zmorem vsaj za 10 ali 20 dni spustiti navado govorjenja, prehranjevanja, občevanja, delanja… potrebujem ali pogum, da spustim znano in brez misli vstopim v neznano ali pa izgorelost, ki mi ne dovoli funkcioniranja po starem. Raje sem pogumna kot primorana…. čeprav bi to dvoje danes že težko ločila, ker sem vedno zanič. Zadnji dve leti na zemlji pospešeno vladajo neživljenjske energije, ki utrujajo, jemljejo voljo, moč, ustvarjajo nemir in nervozo, netijo spore in jezo. Če se jim zavestno ne postavimo po robu, nas potegnejo s seboj v svoje temine.


‘Gozd’ imam v krvi

Nimam gozda, nikdar ga nisem imela na človeški način, ki si lasti zemljo in njene dobrine s štempljem na kosu papirja, na katerem piše njegovo ime. Od nekdaj vem, da gozd ni od človeka, četudi sam misli drugače, tako kot mu prigovarja njegova misel, ki si lasti vse ravno zato, ker hoče prikriti dejstvo, da ni lastnica ničesar, najmanj svojega življenja, življenjskih pogojev in dobrin Zemlje. Gozd bo ponovno postal Življenjska dobrina, ki se jo bo človek dotikal obzirno in spoštljivo kot gost in soustvarjalec bolj kot ukazovalni brezčutni ‘gospodar’. Gospodovati v pravem pomenu besede pomeni vladati z ljubečo pozornostjo, kateri vse hoče služiti.

Vendar vseeno imam gozd na najintimnejši način, imam njegov zven, njegov eter, njegovo frekvenco… še posebej znotraj samotnega gozdnega odmika. Ko sem dneve sama in obdana z brezmejno milino gozdnega vzdušja, postajam podobna drevesu, ki je sprva še mlado in naivno, hotelo bi vedeti in raziskati vse, zato se ukrivlja, steguje in napreza, dokler skozi daljša samotna zadrževanja v tišini ne postanem kot čvrst mogočen orjak, ki se je v sebi že popolnoma umiril in dovoljuje, da se vse vrti okoli njega in mu prinaša, kar potrebuje.


Sama v gozd

Gozdna jasa

Prvi vzgon vetra se zdrami, ko si privoščimo najmanj 10 dni ‘dopusta’ od svojega življenja. Popolna opustitev je mogoča le v samoti in tišini narave, kjer ni videti in slišati drugega človeka. Klasična dopustovanja, v kateri si neprestano v stiku s človekom in njegovimi stvarmi, ne nudi prebojnega učinka.

Lažje je začeti nekomu, ki že ima svoj gozdni kotiček in ga že pozna. Če ga nimate, je dobro začeti s enodnevnimi pohajanji po gozdu, dokler te nek prostor ne pokliče. Morda velika mahovnata skala pod velikim drevesom, morda žuboreč izvir studenčnice, morda slap, jezero ali le preprosto gozdni predel, ki te potegne. Tako premagujemo strah pred gozdnim življenjem in vidimo, da nas gozd sprejme in varuje, če mu zaupamo, če zaupamo Redu življenja v gozdu. Ne poslušajte misli, ki vam prigovarja to ni tvoje, ali to je onega, ki je siten ali to se ne sme, ali tega ne zmorem, kako pa bom, če…., pomembno je, da ste popolnoma poslušni temu vleku in mu dovolite, da vas vodi.


Med tem se tudi z zadevami sveta odvija podobno in vas bodo podpirale pri tej nameri. Močna želja po osamitvi nikdar ne pride brez podpore, pravega sosledja in časovne usklajenosti vseh in vsega. Vendar niste vi, ki to delate, temveč se godi samo od sebe. Ne vlečite vode na svoj mlin in ne izmišljujte si načrta, kako si boste zagotovili ta čas, da lahko odidite. Ne naredite ničesar, le prisluškujte, bodite gibki, da lahko v vsakem trenutku skočite v vsako smer in videli boste, kako fascinantno in v popolnosti se bodo odvijale stvari. Vaša naloga je le ničesar izsiljevati in ničesar zavirati, ker mislite, da bi bilo po vaše bolje. To pomeni popolnoma spustiti nadzor in se zaupljivo vreči življenju v naročje, naj z vami dela kar hoče, četudi se pogosto zdi, da vas je popolnoma zapustilo.


V gozdu

Gozdni tuš

Šotor, blazina in deka so glavne stvari, ki jih vzamem s seboj. Od sprotnega dogajanja, količine nepočiščenosti in osebne moči, s katerimi pridem v gozd, je odvisno, koliko podpore hrane bom potrebovala. Lahko se zgodi, da bom 10 dni z lahkoto brez, lahko se zgodi, da bom po treh potrebovala jesti. Ne glede, nekaj hrane, ki me podpira, imam vedno s seboj. Hrana je lahko presna, če vam telo to želi ali kuhana na odprtem ognju. Ogenj je velik prijatelj samotarjev, do njega pristopam spoštljivo kot do Boga. Ni vedno čas ali prostor zanj (ne glede na zakonske prepovedi). Prijetneje je oditi v gozd spomladi in jeseni, poleti pa imeti možnost kopanja, vendar sama nikdar nisem imela v bližini stoječe vode in nikdar je nisem pogrešala. Na vejo si obesim sončni tuš in se tuširam pod krošnjo mogočne bukve, ali pa gola tekam po dežju in mu dovolim, da me umije. 

Nedavno me je prijateljica vprašala, kaj počnem toliko časa brez vsega? V resnici nedelam samo sebe, vse to delam, kar v vsakdanjem oživljenju ne delam, tiho sem, sama sem, ves čas sem zunaj v podpori naravnih zvenov in vibracij, hodim bosa in gola, počivam, mirujem. Tako gozdni odmik sprva deluje name, potreben je čas, da um spusti svoj prijem, da se umirijo čustva, da se telo lahko sprosti. Ne gre čez noč.


Gozdna urjenja

16. del od 20. natančnega vpogleda v Nauk in sporočilo Življenja in z Njegovimi komentarji za današnjega človeka.

Po treh dneh hotene nege notranje tišine si dovolj opomorem, da začnem z urjenji. Vsako jutro dve uri molim in povzdigujem misel k svobodi in ljubezni Življenja. Močno potrebo imam po izražanju hvaležnosti za vse, kar mi je dano. Zatem si vzamem poljubno časa, vsaj debelo uro, za preudaren in natančen Vrelec mladosti 21 ponovitev vseh vaj in trikrat šeste z vmesnimi raztezanji in neprekinjenim enakomernim, celovitim (do kraja v obeh smereh) dihanjem.

S seboj bi danes vzela močne knjige, ki mi delajo družbo, me podpirajo, vodijo in poučujejo že dobro desetletje 20 knjig Evangelij, kakršen mi je bil razkrit ali Evangelij po Jezusu italijanske pisateljice Marie Valtorte, ki je videnja pisala kot hroma med ll. sv. vojno. Vse od nje mi vrtoglavo meša misel… ločuje zrno od plev, kaže na pasti, v katere se ujamem, daje zgled obnašanja in ravnanja… nenadomestljivo branje gozdnega urjenja. Kadar Njegovo misel beremo v naravi, nas podpora živih okoli nas podpre pri sprejemanju naukov in premagovanju sebe. Tu zmoremo prerasti marsikaj, kar v vsakdanjem okolju ne moremo.


Razpustitev osebnosti

Tekom dneva, najkasneje zvečer, včasih cel dan, včasih le en niz urjenja v Magičnih kretnjah Tolteških vidcev, ki se jih dobi v knjigi in se jih lahko vsak sam nauči. Rečeno je, naj jim ne pripisujemo nobenega učinka, pa nas bodo nagradila s prvinskostjo. Preprosto jih delam zato, ker me potegnejo s svojimi dihalnimi manevri in osvobojenimi gibi, ki spuščajo ujeto energijo v ponovni obtok. Podobne so neki svojski solo borilni veščini, ki uglajeno in dresirano osebo preobražajo v nekakšno neudomačenost.

V pomoč je pravzaprav vsakršna dejavnost, ki te popolnoma potegne vase in ti dovoli, da za ta čas pozabiš nase in na svet. Dolga hoja, zrenje oblakov, oddaljenih  gora, mogočnega drevesa, listja, stoječe vode…, joga, thaichi, borilna veščina…. oblikovanje gline, rezljanje lesa, izdelovanje nakita… igranje glasbil, prepevanje, mantranje, ples,… izdelava neopaznega gozdnega bivaka (namesto šotora), branje poezije na glas, učenje visokih besedil, molitev, litanij in psalmov na pamet in podobno, kar te celega prežame.


Nega notranje tišine

Young woman putting off a mask of herself

Vsa ‘početja’, ki jih omenjam, v resnici pomagajo prepisovati miselni program in naravnavajo na gledanje dogajanja iz notranje tišine, v kateri za pojavi in dogodki ne vidim tistega, kar si mislim o tem, temveč preprosto zrem vase in v svet brez sodbe prav in narobe. To je primarna namera gozdnega odmika in z njo je prežet sleherni gib. Veliko lažje je začutiti osvobojeno misel v živem okolju, ki je po definiciji svobodno kot delovati iz notranje tišine znotraj pritiskov vsakdana. Tako se začne, potem pa s tem nadaljuješ iz hipa v hip, kjerkoli si.

Zakaj bi si to želeli? Vse, kar delamo v Hosti je namenjeno osvobajanju misli, kajti misel je tista, ki je lahko zasužnjena, z njo pa tudi vi in vaše telo. Ko se goreče vržemo v zalezovanje samih sebe, se v nekem trenutku zgodi preboj in predremo kukon zatopljenosti vase in gleda na svet iz te zorne točke. Naš svet kot smo ga naučeni poznati, se sesuje in predstavi se nam Življenje v vsej svoji krasoti, veličini in popolnosti.

To zame pomeni zreti Boga, ko snamem kopreno misli izpred oči, ko dovolim, da se moj svet sesuje, ko jadram na vetru vseh možnosti, ko bivam v občutju neustrašnosti, ki jo daje predaja Življenju. Ko sem osvobojena svojih predstav o mojem življenju, ko sem prosta želja in potreb, ko sem odmaknjena od dejanj drugih, ko me hudobija soljudi več ne gane, ker vem, da si vsak s svojimi dejanji usodo piše sam.