Avtobiografija kot sredstvo duhovnega čiščenja

Lep je tisti človek, ki ne gleda v grdobijo drugih, ampak v svojo lastno, ki potrebuje le majhen sunek, da se razbohoti. Razlika med zrelo in nedoraslo osebo je v priznanju te dediščine, ki predstavlja nepogrešljivega duhovnega izzivalca osebne moči.

Podoživljanje svojega življenja meša duhovne usedline. Dokler izkušnja ostaja na nivo neizgovorjenega, ima izjemno moč nad nami skozi nezavedno. Skozi artikulacijo jo primemo, prepoznamo njeno vzročnost, povežemo konce med seboj in se tako osvobodimo iz njenega prijema, sicer jo nosimo s seboj kot utež na ramenih. Naše telo se odzove na to s povečanim izločanjem stresnega hormona, ki nas stara in oboleva (raziskavo je delal James Pennebaker iz Univerze Austin Texas).

Naše telo nenehoma regulira napetost med tem, koliko še ne vemo in koliko smo že obvladali. Bolj počiščeno kot imamo pri sebi, bolj zdravi smo. Bolj kot smo osvobojeni preteklosti, zamer, čustvenih usedlin, neprebavljenih zadev, sodb in krivic, bolj lahkotno celoviti smo v tem trenutku.


Proces osvobajanja

Skozi pisanje podrobne avtobiografije se soočamo s številnimi osebnimi vprašanji. Pri tem gremo skozi 7 obdobij, 1 od rojstva do prve socializacije vrtca, 2 osnovna šola, 3 srednja šola, fakulteta (do 21. leta), 4 prvo sedemletje odraslosti Iskanje (do 28. leta), 5 drugo sedemletje Zlitje (35. leta), 6 tretje sedemletje Poduhovljenje (do 42. leta) in 7 Zrelost.

Pišemo o čustveno pomembnejših dogodkih vsakega obdobja in o njihovem učinku na nas. Nato podoživimo naš odziv na dogodek in kako bi z današnjimi očmi to lahko naredil drugače in kako bi lahko danes poravnali neporavnano iz preteklosti.

Dokler razmišljamo o preteklosti, nas ta vedno bolj veže nase. Rine nam v zavest, da bi jo predelali in opustili, ne da bi jo utrjevali in ohranjali. Preteklosti se spominjamo zato, da lahko rastemo in ne zato, da bi jo ponavljali. Skozi podoživljanje preteklosti iz nje izvlečemo modrost, ki nam prepreči slepo spotikanje in ujemanje v ene in iste pasti.


Moč odmaknjenosti

Foto Liam Anderson

Podoživljanje preteklosti nam omogoča oddaljeno, nevpleteno opazovanje samega sebe, v katerem sprevidimo svoj delež pri dogodkih, ki so se nam zgodili, po naši volji ali proti njej, z našim vedenjem ali brez njega. V trenutku, ko prepoznamo naš delež pri tem, ga naše bitje potegne nazaj v sedanjost in odsidra nezavedno čustveno utež. Od tega trenutka dalje nismo več sposobni pasti v isto zanko in smo rahlo zrelejši.

Čas nastanka dogodka in vrsta dogodka tako nimata nič opraviti z osebnim zorenjem, pač pa naše prepoznanje tega, kar se je v resnici dogajalo, česar smo ponavadi sposobni dolgo po tistem, ko sem je nekaj zgodilo. Tudi če bi se podoben dogodek zgodil zdaj, bi ne bili več njegova žrtev. Situacije so toliko manj nevarne, kolikor bolj gospodujemo nad seboj in niso nevarne same po sebi.


Prevzemanje gospostva nad seboj

Negativno čustvo, povezano s spominom, je klic bitja po tem, da bi zagospodovali nad seboj, namesto, da spomin nezavedno gospoduje nam. Podoživljanje življenja je prevzemanje gospostva nad seboj. Med pisanjem se prerazporeja naša miselna matrica. Spomini se hranijo na različnih nivojih in v različnih oblikah od čustveno nabitih podob do visoko artikuliranih vizij. Podoživljanje je mešanje tega, pri čemer umazanija priplava na dan zato, da bi jo lahko preobrazili v pozitiven naboj z močjo v sedanjosti.

Biti svoboden pomeni ne misliti na preteklost, niti enkrat samkrat iz sedanjosti ne vstopiti v območje tistega, kar se je že zgodilo. To je iz gledišča moči nedopustno. V trenutku, ko to naredimo, izgubljamo moč pozornosti tega trenutka in življenje spolzi mimo nas, namesto da bi teklo skozi nas in nas oživljalo. Kadar se pogosto zalotimo, da nas vleče v preteklost, potem je naše bitje ujeto v njej in se moramo osvoboditi.

Nazaj na Izobraževanje