V sodelovanju z Andragoškim centrom Slovenije in Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport

V letos še posebej bujni naravi, na dehtečih spomladanskih sprehodih, včasih ob ognju in sproščenem vzdušju smo delili nauke, spoznanja in neskrite skrivnostnosti narave, njenih zeli in plodov. Znane so zdravilne moči zeli, ki imajo zaradi naravne molekularne strukture enak zven kot človek in jih telo zlahka prepozna in vzame od njih, kar potrebuje, za razliko od tovarniško pridelanih zdravil, ki jih telo ne razume in odlaga na mehka tkiva, ki ob rednem jemanju povzročajo hujše tegobe od bolezni same.

Manj znane je čarna moč narave, ki ima po svojem značaju in pogojih rasti svojstven učinek na duhovno dimenzijo človeka. Ste vedeli, da smreka pomirja in javor neti moči že samo s tem, da se zadržujemo v njuni bližini? Ste vedeli, da so pred več kot sto leti nekateri smeli posameznik zdravili alergije in astmo tako, da so bolnega zadrževali v borovem gozdu in ga prepustili njegovi eterični zdravilni moči? Res neverjetno in skoraj še neraziskano območje, ki ga lahko prepozna le zaznavno občutljiv človek, ki se veliko zadržuje v naravi.

Pozoren zeliščar ‘komunicira’ z zeljo in ji dovoli, da ga sama pouči o sebi.

Pozoren človek, ljubitelj narave ali zeliščar ‘komunicira’ z okoljem, zazna prijetne in moteče točke za zadrževanje, pri nabiranju zeli začuti ugoden čas nabiranja in katera zel ga še posebej kliče k sebi. Zeliščarstvo je zelo osebna stvar, saj ima vsak človek svojstvene potrebe po zdravljenju in podpori rastlin. Dva jabolka z istega drevesa nimata enakega okusa, zato je pri zdravljenju potrebno vključiti občutljivost zaznave, ki čuti sorodnost določene rastline. Naša mehansko tovarniška ponavljajoča misel mora spustiti nadzor nad našo pametjo in telesu spet dovoliti svoj primat nad zaznavo in odločanjem. Že sam proces umirjenega pristopa, nehitečega zadrževanja in pozornega opazovanja vodi in zdravi.

Tekom krožka smo spoznali rastišča lokalnih zeli, prehodili kar nekaj vrhov, se dotikali in vonjali vse, kar buhti in diši. Razumeli smo, kako pomemben je odnos do sebe, kajti natanko tako kot do sebe se obnašamo do vsega. Spoštovanje narave in njenih darov lahko prebudi spoštovanje tudi do sebe, odnos je vzajemen. Morda je slednje še pomembnejše kot samo razumevanje in poznavanje zdravilnih in čarnih moči narave, kajti ni ga močnejšega zdravila kot je sebi privoščiti doživljanje spoštljivosti in obzirnosti, dveh najlepših obrazov živih bitij.

Kuhali smo, mešali, varili in zvarili kakšno mazilo, kremo, prašek ali kadilo. Spoznali smo procese nabiranja, sušenja, hranjenja in izdelovanja različnih oblik končnega zdravila ali izdelka. Kurili smo ogenj in se prepustili njegovi moči, si ob njem pričarali vzdušje divjega in pristnega ter si kot gozdni ljudje na ognju skuhali zvarke iz svežih zeli. Morda se sliši naivno, a sedenje na gozdnih tleh namesto na betonskih, vdihovanje gozdnega etra namesto smoga in sevanje ognja, sonca, lune in zvezd namesto luči, telefonov in računalnikov, človeka elementarno nahrani. Vse prepogosto zanemarjen vidik živega okolja, brez katerega naše telo shira, se energijsko izčrpa. Energijsko pomeni zavestno, kajti narava hrani človekovo zavest in bolj kot smo odtujeni od nje in manj ko prejemamo neposredno od nje, nižjo zavest imamo.

To je povabilo k prijateljevanju s prvobitnim, z zemljo, našo pra-matrico, da bi sami ponovno zazveneli kot zveni narava.

Namesto lokalov, nepotrebnega nakupovanja, kinodvoran, hrupa in vrveža si privoščite gozdno kopel in ščebet ptic. Odpadle bodo mnoge tegobe, če boste to navado vzeli za nov življenjski stil in se odpovedali umetnemu razvedrilu za vselej.