Odgovornost ljubečih je, da se prerinejo skozi meglo ozko-glednosti in si preuredijo strukturo bivanja na tak način, da se izognejo pastem zamerljivosti in neodgovornosti in postanejo resnični. 
Foto Hal Gatewood

Resničnost je duhovna Pred 10.000 leti je imel človek višjo zavest kot jo ima danes. Imel je višjo energijsko strukturo, ki je bolj kot na belkasto kroglo, kakršno imamo danes, spominjala na jajce jantarjevega žara. Skozi upad zavesti, ki je ‘surovina’ življenja, smo izgubljali življenjsko moč in postajali vse težji, gostejši, vse bolj stvar. Zdaj smo temeljno materialistični, smo mojstri materialne preobrazbe. V tem je neka funkcionalna uporabnost, ki pa brez zavesti postane nevarna. Dejstvo, da je materialistična tudi znanstvena filozofija, nad dela izjemno močne, morda premočne v odnosu do vrline in nas je oslepela za našo resnično naravo. Temeljni gradniki naše resničnosti niso materialni, so čustveni, nagonski, sanjski, podobološki, predstavnostni, odnosovni idr. in izhajajo neposredno iz zavesti in ne iz snovi. O kvaliteti bivanja in o zavesti tako skozi materialni pogled ne moremo izvedeti ničesar.

Vrlina je način bivanja, je kvaliteta bitja, je osnova in ozadje,

iz katerega izhaja vse, kar človek pomisli in naredi.

Foto Luis Galvez

Bolečina je srce človekovega bivanja Duhovno naprednejši vzhod je prepričan, da je življenje boleče (temeljni diktat budizma). Moderni zahodnjaški človek, ki je duhovno površen, bi rekel, da jo to pesimističen pogled. Poglobljeno pa je ta pogled prej olajšanje, ker če je bolečina naravna, potem ni z mano nič narobe, če nisem neprenehoma vzhičena ob dejstvu, da živim in se zaradi nje ne zapiram v uničujočo školjko hinavščine in zlaganih nasmehov.

Tako si ustvarjamo stisko, šizofrenijo, depresijo in številne druge psihične bolezni zahodnega sveta. Če nas torej ta hip bolečina pušča pri miru, potem sodimo v skupino redkih srečnežev, ki bi tega ne smeli jemati samoumevno. Zavedanje tega privilegija bi se moralo zrcaliti v hvaležnih dejanjih in zreli ponižnosti do tega daru.


Brez omejitev ni bivanja Smo končni, omejeni, začasni, živimo le toliko let. Poleg te omejitve so nam dane še druge, ki imajo malo opraviti z nami in so dejstva bivanja, smo toliko veliki, do določene mere privlačni, inteligentni, atletski, do določene mere mentalno bolni, nagnjeni k določeni bolezni ipd. To niso pomanjkljivosti naše narave, ampak pogoji bivanja. Človeško bitje je predvideno z določeno mero temeljnih omejitev zato, da je kar je in ni nekaj drugega. Zato zavedanje o samem sebi samodejno vključuje določeno stopnjo tesnobe, ki jih povzročajo te omejitve. 

Mogoče, čeprav je zelo malo verjetno, v tem trenutku z vami ni nič narobe. Visoka verjetnost obstaja, da je nekaj narobe z nekom od vaših bližnjih in zelo veliko verjetnost je, da če zdaj ni nič narobe z vami, kmalu bo. To vedenje osvobaja iluzije, da lahko vozimo skozi življenje brez zapletov in bolečine.


Foto Ashley Jurius

Antiteza vrline Kadar naletite na človeka, ki je v svojem pogledu optimističen, se boste zalotili, da mu težko verjamete. Če reče, da je smisel življenja v tem, da ste srečni, vam bo ideja sicer privlačna, a povsem neverjetna, če imate vsaj malo občutka za resničnost. Iz lastne izkušnje veste, da je sreča zelo nestalna in da mora biti v življenju veliko več od tega. Pravzaprav nas vera v srečno življenje oslabi, ker ne prenese napora neizogibnih življenjskih izzivov.

Moderna človeška misel se strinja, da obstajajo lahko razpoznavne in nedvoumne poteze, ki jih lahko imenujemo kot nevrle in če si vpleten v njih, si kriv bivanjsko, kar presega meje kulturne in etične morale, kot npr. krut in brez-smiseln genocid. Življenje v vrlini je popolna nezmožnost takih grozodejstev ali številnih drugih, na videz neškodljivih dejanj, kadar se pojavi priložnost zanje. Povsem ‘normalnega’ človeka sploh ni težko postaviti v tako situacijo, v kateri bo zlahka naredil nekaj zelo grdega.


Foto Icons8 team

Meja vrline? Opazovanje človekovega obnašanja pove veliko o tem, kako gospodari s seboj in življenjem in spoznavamo, da je za uresničevanje vrlosti nujna volja in budnost. Budnost pa prinaša videnje vsega, kar je, kar nas telesno in duhovno razgali. Pred vidcem ni mogoče ničesar skriti, s svojim videnjem prodre v samo bit človeka. Spoznanje lastne ranljivosti nas sleče vseh obrambnih mehanizmov. V trenutku, ko se zavemo lastne duhovne golote, ko spoznamo, da s samim seboj in svojim obnašanjem razkazujemo le sami sebe, spoznamo mejo vrline. Zavedanje lastne ranljivosti nam osvetli tudi naše temine in tako izriše mejo vrline.

Ali vemo, kje imamo to mejo? To ni težko ugotoviti, če se le pazljivo opazujemo brez predpostavljanja, kaj je kaj. Resnično je spoznanje, da se ne poznamo, to je začetek videnja, kajti veliko kompleksnejši smo kot smo zmožni zaobjeti. Drug način za ugotavljanje lastne zmožnosti za hudobijo je prepoznanje lastne zmožnosti za dobroto. Zares se ne poznamo, dokler ne vemo, kako strašni smo lahko. Če vemo, da smo nestabilni sod smodnika, je veliko bolj verjetno, da bomo pazili, kaj počnemo.


Foto Sam Moquadam

Krhkost meje To lahko močno pretrese trenutno samo podobo. Kadar vemo, da smo dogovorni za svoje obnašanje, lahko hitro postanemo sodniki in primerjamo bivanjske pogoje in dejanja drugih ter vzroke za svoje nevrlo obnašanje pripišemo drugemu. V trenutku, ko izvemo, da vzrok za naše trpljenje leži na našem pragu, se lahko zgodi dvoje; lahko v roke vzamemo sebe ali pa v roke vzamemo ‘pravico’.

Na tej točki našega potapljanja v bivanje že slutimo, da je za t.i. samo-uresničitev potrebno izboriti bitko s človeško naravo, ki je v tem trenutku morda precej močnejša od bitja. Pot vrline tako raste iz spoznanja lastne nemoči. Ko naredimo ta korak sprevidimo, da nismo nekakšna samostoječa enota, ampak del vse-človeške mreže in naša dejanja uglašujejo zven celotnega omrežja kolektivne zavesti človeka.


Razglašenost samo-zavedanja in nujnost vrlosti Samo-zavedanje se sproži takrat, kadar smo iztirili, kadar smo v zmoti, v sramu, v trpljenju. Kadar smo globoko zavzeti z nečim pomenljivim, samo-zavedanje izgine. Kakor, da bi se vzgib nekega početja poklopil z vzgibom življenja in ‘jaz delam’ izgine, izgine tudi čas. Tega ni mogoče doseči pri sebičnem vzgibu, ki bi rad čim prej, naredil čim več s čim manj truda in se neprenehoma zaveda sebe in minevanja časa, zato je samo-zavedanje varovalo, ki nas opozori na osebno razglašenost.

Zasledovanje vrline je zato bivanjska nujnost, je tako pomenljiv vzgib človekovega delovanja, da ne izgineta le samozavedanje in čas, pač pa tudi občutek utesnjenosti in zamerljivosti. Skozi te oči zlahka prepoznamo, kdaj nismo v taki bivanjski atmosferi, ki bi upravičila vse hudo, ki smo ga doživeli in takrat gotovo tičimo v samo-pomilovanju, zamerljivosti in depresiji. Življenje brez zasledovanja vrline je življenje osebnega razvrednotenja, občutka razpadlosti in sesutja.


Foto Nathan Cowley

Cena nevrlosti Nietsche je opazil, da ljudje kar naprej izdajajo sami sebe v imenu ugleda in ohranjanja dobre podobe. To izdajo lahko čutimo fizično nekje pod želodcem na področju sončnega pleteža. Kadar rečemo ali naredimo nekaj, kar ne zazveni z našo pristnostjo, z našo vrlostjo v trenutku razpademo kot bivanjska struktura, kar nas oslabi in izčrpa. Človek to zlahka opazi, a takoj prepiše z lepo zbirko argumentov, s katerimi prepriča sebe in druge, da je bilo to, kar je naredil, pravzaprav v redu. A bitje ve nezmotljivo in telo neizbrisno beleži ta rušenja, ki jih naša racionalna aroganca ne dovoli izpustiti.

Nazaj na Izobraževanje in na več info o tem krožku