Notranje življenje gozda se nam razkrije, ko vanj vstopimo z razumevanjem, spoštovanjem in občutljivostjo. Dobro počutje ne sme postati samoumevnost, enako kot gozd in narava ne bi smela nikoli postati surovina. 

Vzdušje notranjega življenja gozda deluje na nas tako, da sinhronizira našo energijo s svojo, da s samim seboj prepiše nas. Moč enega drevesa zmore v tem smislu energijsko nadvladati toliko bitij, kolikor jih zaobjame s svojo površino. Dovoljenje, da drevo to naredi z nami, mu damo, ko stojimo pred njim popolnoma odprti. To se zgodi, ko zrušimo ščite, vloge, maske, prepričanja, verovanja in dogme. Ljudje vendarle, kljub nevednosti o notranjem življenju gozdov, občutimo njegov vpliv nase skozi prijetnost zadrževanja v njem, kajti naše telo zaznava. Naša občutljivost zazna vse, kar zaznavajo naprave in veliko več. Je najbolj dovršen mehanizem, ki ga le redki uporabljajo. Od nekdaj nas učijo gledati navzven, v svet, stran od sebe, da so bili izumi naprav in strojev samodejna posledica nepoznavanja samega sebe.

Vstopamo v čas, v katerem se odločamo za eno ali drugo. Vsak se zase odloči ali bo privolil v misel človeka, ki mu prigovarja, da je moč zunaj njega ali bo privolil v živo misel v sebi in začel preostanek življenjske sile obračati vase. Pogosto nerazumljeno stališče samo-opazovanja lahko deluje sebično, a obračanje pozornosti nase, na to, kaj nas poganja v določeno potezo in dejanje, je ključ do samo-prepoznanja in samo-nadzora. V tem oziru je cela zemlja vaba za lahkoverne, za duhovno neobčutljive, ki se bodo ujeli v sleherno past, ki trka na njihov jaz.

Nekdo, ki se želi obuditi v svoji občutljivosti in vstopi na pot samo-spoznanja, bo povsem naravno zaživel novo življenje in niti za hip pogrešal karkoli od starega. V trenutku, ko se nekdo pristno odloči za prebuditev notranje zdravilnosti, mu življenje predstavi nov načrt, v katerem kraljuje občutljivost do vsega živega. Tak človek ne more več početi nikakršnih neumnosti. V celoti preobražen daje lahko od sebe le kvalitete živih, svobodo in zaradi tega, kar oddaja ostaja zdrav in samostojen, neodvisen od mnenj drugega, neodvisen od strokovnih in znanstvenih debat, neodvisen od zdravil in poživil, neodvisen od mrtve hrane in adrenalinskih razvedril, povsem nepotreben vsega, kar mu je morda še pred kratkim predstavljalo ves njegov svet.

Gozd ni kraj, ki ga obiščeš, je dom, h kateremu se priviješ po tolažbo, pomiritev in ozdravitev.

Je čuteče bitje, ki te sprejme pod svoje okrilje, kadar pred njim stojiš v spoštovanju in hvaležnosti.