Od julija do oktobra smo se srečevali na aktualnem izobraževanju, ki nas je vodil do notranje drže živih bitij, ki znajo in hočejo poslušati in sodelovati z življenjem. Da bi bili tega zmožni, se moramo osebno preoblikovati iz podružbljenih rutiniranih ljudi v spontana in čuječa bitja, voljna pozabiti nase, da bi ustregla Celoti. Zaključno prireditev smo imeli na deževno nedeljo, a nas je prijazni domačin povabil na prenovljeno staro žago, ki jo je spremenil v prostoren in privlačen atelje s fotelji in preprogami, mi pa smo jo zapolnili s aktualno vsebino in domačo zakusko.
Srečevali smo se v zares prečudovitem snežniškem gozdu, se umikali v njegov zdravilni zven in se mu pustili navdihovati za nove rešitve. Nekaj iz vsebin si lahko preberete spodaj, za več pa si odprite cel dokument Pot narave (6 strani) spodaj. Vabljeni tudi k slikovnemu podoživetju naših srečevanj.
_____________
Kako naj se izboljšamo, rastemo in napredujemo, če se ne trudimo za to? Ljudje zapravimo življenja v poskušanju, da izboljšamo svoja življenja in dobimo dvomljive in vprašljive rezultate. Pridobivamo znanje, zunanje dobrine, utrujamo ume in telesa… in ostajamo v nezadovoljstvu in neuresničenosti. Skozi ‘umetnost zalezovanja’, ki je učinek vaj ali prizivov moči, ki smo jih bili deležni tekom krožka, spoznamo, da ljudje težimo k neproduktivnim dejanjem… v poskusu, da bi postali vse bolj naravni, stvari le poslabšujemo.
Naša prizadevanja, pravila, vrednote, etika, morala… so zagotovo nameravana v dobrobit človeštva, a po spoznanjih ‘umetnosti zalezovanja’ bi se morali znebiti vseh. Zakaj? Ker nas vsa človeške iznajdbe oddaljujejo od naravnega teka življenja. Človeška pravila poskušajo spremeniti namero življenja in so poskusi plavanja proti toku… le izčrpajo nas in nas nikamor ne pripeljejo.
Pot narave nas vodi v ne-spreminjanje toka življenja,
v nevmešavanje v njegovo naravno gravitacijo.
Za vse-spreminjajočo se pojavo vesolja leži skrivnostna in nedoločljiva Sila Življenja, ki zajema vse in je našim čutom in umu nedotakljiva… vseeno pa jo lahko čutimo in z njo nadvse očarljivo občujemo. Človeški poskusi, da bi jo razumeli in konceptualizirali so zato povsem nesmiselni in ne izhajajo iz Življenjske sile, ampak iz jaza, ki hoče imeti zasluge pri stvarjenju. Izmišlja si imena, koncepte, kategorije, klasifikacije…, izbira, secira, ločuje…, gradi imaginarne strukture in terja njihovo pomnjenje, da jih vzdržuje… medtem ko mu bistvo življenja uhaja izpred okna pozornosti.
Tako se zavajamo, ustvarjamo utvaro, nadomestek resničnosti, ki jo ljudje lahko razumemo… a že sam poskus razumevanja nas oddalji od Sile Življenja.
To je pot narave, v kateri ni prostora za izmišljotine, je prostor notranje tišine, skozi katerega se navdihi življenja lahko nemoteno pretakajo v uresničitev, to je prostor nepočetja, v katerem ni človeškega jaza. Pot narave pri človeku poznamo skozi netrudenje, skozi lahkotno udejanjanje brez napora, brez obeta po uspehu, nagradi in brez strahu pred polomom in razočaranjem… kadar stvari ‘gladko tečejo’ brez našega poseganja vanje.
Preberite nadaljevanja zaključne naloge Pot narave v PDF obliki (Skrivnostna moč nepočetja, Kako poskušamo in Praksa) ter Frekvenco živih.
solahosta.com 