Iz gozdnega odmika Poletje 2020

Že pomladna karantena in dogodki minulega leta so najavljali močne preboje na letošnjem 10-dnevnem odmiku. Odziv nanj je bil velik in vsem ni uspelo priti zraven. Z gotovostjo rečem, da je bila zasedba najboljša možna, kar sem začutila že ob prvem obisku pri vseh udeleženih tik pred začetkom 3 dnevnega postenja od hrane, družbe, govora in vsakdanjih opravil.

Še nikoli nisem tako izrazito opazila, kako malo imam kot skrbnica pri tem, kakšen je odmik. Največ vpliva imam z osebno močjo, ki je rezultat vseživljenjskega dela, ki privabi podobno, veliko manj z samim ‘vodenjem’, ki je bolj kot to jadranje med bolj ali manj razburkanimi valovi, ki jih predstavljajo udeleženci.

Vsak je s seboj prinesel sebe in svoje, nekateri bolj drugi manj razburkani, vsi pa osebno angažirani za razjasnitve in ozdravitve. To slednje je naredilo, da so vsi vzdržali postenje in osamo in vsak je dobil najmanj eno ‘veliko darilo’… nekdo je potreboval moč in tišino za žalovanje, drugi za okrevanje po težki bolezni, tretji za razjasnitve po nedavnih spremembah in iskanju bolj lastnih poti… drugi za uvid v lastne zanke nezavednega obnašanja, ki obolevajo in držijo v stagnaciji.

Odmik je bil popoln od prvega trenutka do zadnjega. Popolnost je zame dovoljevanje stvarem, da se godijo same-od-sebe, ne da bi se vanje vmešavala s svojimi obeti, načrti in mnenji. Kot skrbnici mi je to vedno v izziv, da sem gibka pri tem ‘jadranju’ skozi vzvalovano, da ne rečem razburkano morje, ki ga krojijo ne le udeleženci, temveč celotna človeška matrica in vesoljna gibanja.

Za staroselce je bila to velika modrost, ki so jo predajali iz roda v rod tisočletja… to, da stojiš v dani situaciji prost svojih hotenj, želja in mnenj… in zreš v čudo življenja neposredno s straho-spoštovanjem, ki ti ne dovoli afnarij in samodržstva. Ali to pomeni, da nimam svoje volje…. gotovo jo imam, a jo hočem uporabiti ravno za to, da tega ne počnem. Namreč, kakor hitro nametavam samo sebe na to, kar se godi, izgubljam moč, ki ostaja ujeta v teh dogodkih, ljudeh, čustvih… in se izgubim v nečem, česar več ni. Manj ko kaj ‘delam’, bolj ‘pravilno’ tečejo stvari. Dolgo sem rabila, da sem znala udejanjiti to vedenje, zato zdaj lahko razumete, kako je dinamika celote tista, ki narekuje dogajanje in ne jaz ali ti per se.

Po prvem dnevu selitve in postavitve gozdnega gnezda, kjer je bil vsak dovolj oddaljen od drugih, da je nudil intimo in tišino, smo drugi dan posvetili nabiranju drv za predvidene tri gozdne potilnice, ki so povezane s postenjem ultimativno zdravilo za vsako človekovo tegobo. Delo na strmem pobočju in vlačenjem polen iz globin navzgor nas je prisilil v dihanje in molčečnost, še bolj pa nas je povezal v skupnem naporu.

Tretji dan smo vstopili v postenje in osamo in šele čisto na koncu, ko smo ob zadnjem ognju podoživeli vsak svojo izkušnjo z njim, se je pokazala moč tega ‘ nepočetja’. Na večer tretjega postnega dne smo vstopili v prvo potilnico. Ker je bila potilnica nova za vse udeležence, sem bila navdušena nad zagnanostjo pri sodelovanju v njej. Ni se še zgodilo, da bi prva potilnica izpadla kot krog starih povezanih mačkov, ki ‘obvladajo’ zadevo. A ravno to se je zgodilo. Že ob odprtju prvega kroga v uvodnem pozdravu so ubrano pozdravili življenje in z vsako prizvano močjo se je krog moči krepil.

Seveda se s stopnjevanjem dviguje tudi temperatura v potilnici in kakšnega je izpljunilo iz nje, nikakor pa ga ni odrezalo od prerojevanja. Pri tem fascinantnem staroselskem obredu je tako kot pri vsaki stvari, toliko kot daš, toliko dobiš… zato je brezgrajnost vedno dobra izbira, pri kateri daš vse od sebe, ne glede na to, kaj počneš. Dati vse od sebe pomeni ne zadrževati ničesar zase, tako se ustvarja prostor, kamor se moč lahko prilije in priklaplja človeka nase in na svoj tok moči.

Bolj kot si torej odkrit, temeljit, prisoten v trenutnem dogajanju, toliko jasnosti, ozdravitev in moči se prilije vate. Ne morem dovolj dobro opisati atmosfere, ki je vladala tej prvi potilnici, ki se je po drugem krogu poslavljanja od starih miselnih drž, v tretjem krogu Priziva moči razrasla v izjemen zvočni naboj spleten iz glasov, ki so vsak iz sebe v popolni temi vse bolj vroče potilnice poslali v nebo klic hvaležnosti, povezanosti, poguma in ozdravitev. Klic je bil uslišan hipoma in vsakemu dal tisto, kar je potreboval. Vsak dan odmika je bila intenzivna čistka in novogradnja.

Po enodnevni pavzi, v kateri smo začeli počasi jesti kuhano zelenjavo, ki ji je enkrat eden, drugič drug dal svoj dotik, smo vstopili v jutranjo potilnico. Darovanje prvencev življenju je gotovo ena bolj izrazitih značilnosti živih ljudi… da svojo prvo jutranjo moč prelijejo v zbran slavospev življenju, kakršen že si bodi. Ta potilnica je bila popolnoma drugačna od prve in je ‘poklopila’ začeto. Če sem bila na prvi potilnici previdna pri dvigovanju temperature, se je v drugi zdelo, da jim nikakor ni dovolj vroče in kot se večkrat izkaže, je vrhunec ravno v tretjem krogu, ko kličemo moči. Na tem mestu ne bom opisovala izbruhov, prebojev in uvidov, ki smo jih bili deležni… povem pa, da se je za vse končalo staro in napravilo prostor novemu.

Za zaključek želim podeliti še nekaj tistih drobnih stvari, ki so umetelno tkale naš odmik in naredile, da smo se med seboj ne le spoprijateljili, ampak vzljubili. Po koncu postenja so se začeli naši jutranji treningi vrelca mladosti in šamanskih kretenj. Vsi so dobili telesno predstavo, kaj pomeni to početi vsak dan in če s čim potilnici nista opravili, potem sta to opravila ta dva fenomena, ki učinkovito snemata masko podružbljenja ali zlagani obraz.

Ne le naša telesa, vse v nas je dobilo občutje miru in počiščenosti pri sebi, ki bo od zdaj naprej navdihovalo za preobrazbe v vsakdanjem delovanju. Na zadnjem ognju, ki je naju z Rokom povabil k spontanemu in ubranemu igranju didžiriduja in altajske dromle, so se na z ognjem obarvanih obrazih že izrisovale nove poteze… tišje, mirnejše, resnejše, lahkotnejše, navdihnjene, bolj sproščene… . Zame je to gotovo največje darilo, ki mi ga udeleženci lahko dajo.

Deset dni ni veliko za tako mogočne osebne premike, a ravno dovolj, da se skozi tihe pohode do Dragonje, skozi golo plavanje v samoti gozdne džungle, opazovanje ognja in zvezd, pomenljive spontane pogovore, kontemplativno izdelovanje lesenih spominov, branjem visokih besedil, igranjem glasbil in drugimi naravnimi terapijami… nova vedenjska dinamika usede v nas. Vsi udeleženci so svoj vsakdan, svoje navade in miselne vzrorce bolj ali manj prevetrili… to pa za seboj potegne povsem novo dogajanje, ki se sklada z novo notranjo držo. Novo ne mislim le drugačno od starega… temveč novo kot nekaj, v kar vstopimo kot novorojenci v neznano.