Čeprav sem se z njihovimi pogledi srečala prvič, so v meni zveneli povsem domače. Že dotaknjena s to skoraj pozabljeno dimenzijo bivanja me kultura civiliziranega sveta ni več mogla prevzeti. Nasprotno, vedno bolj me je gnala v raziskovanje. Tako sem se srečala s kulturo prvotnih prebivalcev Amerike, ki so me dokončno potegnili v umetnost življenja. Najbolj med njimi Tolteki, ki veljajo za posebno vrsto Indijancev, ker iz roda v rod prenašajo ustno izročilo zakonov zavesti in upravljanja z njo. Za današnjega človeka posebni, a izjemno lepi in modri ljudje, ki so v meni prebujali upanje, da modrost umetnosti življenja ni pozabljena.

Še bolj sem se v to prepričala na šest mesečnem potovanju po puščavski Avstraliji, kjer sem doživela neizbrisno iniciacijo iz podružbljenega v divje bitje. Nekaj časa sem živela z domorodnimi Aborigini, ki so delovali skoraj predivje s svojimi zmaličenimi obrazi, a njihov duh je razkrival vso lepoto še svobodnih, a ranjenih ljudi. Zgodovina staroselcev, s katerimi sem se srečala, je kruta in žalostna, vseeno pa me je njihov duh pokončnosti in srčnosti vsakokrat prepričal, da je človek, ki se odloči za svobodo, vselej človek miru, radosti in moči.

Ko danes opazujem ljudi našega sveta, vidim kako malo je potrebno, da človek da najslabše od sebe in pri tem nima ne zadržkov ne moči, da bi se pri tem zaustavil, medtem ko so ti ubogi ljudje doživeli strašne pogrome, a jim še vedno vlada notranja lepota.

Razumeti sem začela pomen sožitja tako med ljudmi med seboj kot z naravo, ki zmore v človeku ohraniti živega duha, v katerem ni sovraštva in maščevalnosti, ne glede na to, kakšen zločin jim je bil storjen. Ti ljudje so se ob stiskah zatekli v gozd, ki jih je ščitil, hranil in tolažil, da so premogli tisto razumevanje naravnega reda, v katerem živo bitje od sebe ne more dajati zla, to daje lahko samo notranje otopel človek. Veliko bolj jim je jasno kot nam, da je sebičnost in delanje iz osebnih koristi vzrok izčrpanosti, iz katere človek ne zmore več samo uvida in nadzora nad svojimi dejanji.

Ena najlepših stvari pri teh ljudeh je bila zame popolna nevednost o pojmih kot so krivda, sodba, tožba, laž, kraja, umor, zavist, pohlep, škodoželjnost, dolgčas, lenoba, naveličanost, depresija in številnih drugih pojmih, ki nastajajo iz skrbi zase. Pravi preboj v razumevanju sem doživela, ko sem naštete vedenjske lastnosti povezala z izgubo življenjske moči in posledično z nastankom bolezni, namreč ti ljudje ne poznajo bolezni kot jih poznamo mi. Sploh ne vedo, kaj beseda bolezen pomeni, vsaj ne tako kot nam. Njim ta beseda pomeni izgubo zavedanja, da je vse enako pomembno, kar vodi v vzvišenost in nasilna dejanja.

Zdaj se od 2005 posvečam zadrževanju v gozdu za otroke in odrasle, uvide in spoznanja pa delim na celoletnih izobraževanjih, delavnicah, pogovorih in pisanjih. Najbolj zaležejo večdnevna odmaknjenja v gozdu. Sibirski staroselci imajo izkušnjo, da je potrebno 9 dni zaporednega bivanja v gozdu, da se sesuje človeški svet, ki nas drži v nezavedanju. Dajem primer najbolj učinkovitega gozdnega zdravilstva, pri čemer človek sam preživi ta čas v gozdu, z vodenjem, nego in varovanjem vodnika. Sicer pa je vsaka dolžina in oblika gozdnega zadrževanja zdravilna.

Skozi ta proces sem se izurila za številne podporne veščine, ki pomagajo pri uresničevanju polnega potenciala naše pol-božanskosti, za katerega se moramo odločiti, samo od sebe se bo razbohotilo namreč le njegovo nasprotje. To je tako, nič nam ni treba narediti, da se prepuščamo lenobi, precej pa se moramo potruditi, da se ji postavimo po robu. Če torej ne naredimo nič v zvezi z razcvetom notranje lepote, potem smo gotovo grdi, grde so naše misli, naši nameni, naše vedenje, naše sledi. Že bežen pogled na človeka razgali notranjo držo ali osebne lenobe ali bojevništva. Prepričana sem, da je slednje za človeka edina rešitev, da se zavestno odpove človekovi dediščini in kot nepopisan list pionirsko in ustvarjalno zajadra v čas nove zemlje in novega duha človeka.

Intervju z M. Šumrada Poletje 2017

Nazaj na Skrbnike