Civilizacija nas je oropala najbolj primarnega zrelostnega izpita, ki ga daje bivanje z naravo. Odrezani smo od nenadomestljivega pobudnika rasti zavesti. Ljudstva, ki jih duh civilizacije ni odrezal od narave, še danes ohranjajo zrelostne izpite, iniciacijske dni in preobrazbena zadrževanja v gozdu. Valeta, matura ipd. so postali pozunanjeni intelektualni izrazi prvotnih zrelostnih preizkušenj in namesto ponižnosti do življenja dajejo vzvišenost nad njim.
V človeškem razvoju poznamo pet nivojev ali sunkov osebnega zorenja. Lahko nihajo, v grobem pa se prvi zgodi ob rojstvu in traja do faze govorjenja, vse do 4. leta starosti. Druga do 7. leta. Tretja do 11. leta. Najbolj celostni sunek doživi človek v četrti fazi do 15. leta. Peta se zaokroži v 18. letu starosti. Če otroku do 15. leta ne predstavimo široke univerzalne vizije, v kateri zazna in občuti druge oblike življenja in junaških dejanj skozi podoživljanje močnih osebnosti, se zrelostni sunek te dobe vlije v oponašanje in neizvirnost. Zaradi moči tega sunka, je priklenjenost na družbeno misel izjemno močna. To je gotovo največja tragedija civiliziranega sveta.
Otrok mora biti seznanjen z veliko vizijo vse-vključenosti, v kateri bo deloval tvorno do drugih življenj in biti pregneten z zgodbami o junaških dejanjih, ki zrcalijo duha obzirnosti, ponižnosti, poguma in spoštovanja.
Gozdna ptica si ne more želeti kletke.
Danes otroci in mladina nadomeščajo potrebo po širini misli z veliko hrupa in velikimi množicami, ki niso več izraz svobodnega duha, ampak tesnobnega duha, ki se ne more izživeti. Sodobna zabavanja so psevdo transformativna, dajejo občutek veličine in moči, dajejo občutek pripadnosti nečemu pomembnemu, a se izkažejo za navidezno veličino, ki oropa človeka samostojnosti in moči. Resnične velikane duha nadomeščajo z rock zvezdniki in filmskimi junaki. Preko interneta in telefona poskušajo pripadati toku dogajanja in biti del nečesa pomembnega. Tako nas družbeno življenje pritegne nase kot pajek svoj plen in nam počasi posesa vse moči. Daje nam misliti, da ni ničesar zares velikega in pomembnega, da ni več junakov vrednih posnemanja. Ta cinizem vedno vodi v tako ali drugačno nasilje.
solahosta.com 