Četrtek, 30.3.2017, Intervju z Marjeto Šumrada, GOZDNA ŠOLA HOSTA Intervju opravil Marko Gabrovšek

Bi vas prosil za začetek, če se lahko malo predstavite in poveste kaj o sebi.

Rojena sem v podjetniški družini. Pred časom sem naredila zasebno visoko šolo za podjetništvo. Podjetniški duh imam že kar v sebi. Malo me daje tudi ustvarjalnost, da rada uresničim to, kar rada počnem. Rabila sem kar nekaj časa, da sem si upala na samostojno podjetniško pot. Do zdaj sem bila v navezi s kom, z njihovimi idejami, z njihovimi veselji. Zadnji skupni podjetniški projekt je bil visoko tehnološki start-up s tveganim kapitalom. Ta izkušnja je pomagala, da sem si upala osamosvojiti in začeti z nečim, kar mene veseli. Brez te izkušnje bi težko to naredila, ker mi je dala vpogled in znanje, kako se podjema lotiti, pa tudi kaj pomeni zame, če delam nekaj, za čemer ni ljubezni 

Zdi se mi, da je 12 let tega, ko sem v Šentjoštu začela z otroškimi tabori, s krožkom borilnih veščin na osnovni šoli in z jutranjo vadbo Vrelec mladosti na Vrhniki. Otroci so bili tisti, ki so hoteli v naravo in jim nikoli ni bilo dovolj: »A spet bomo notri, pa tako sonce je zunaj?« In smo za tisto uro pa pol šli sem na Trojico, pa nam je bilo kmalu premalo. Pol ure samo hodiš, malo potekaš, malo potreniraš, pa moraš že iti. In so rekli: »Zakaj ne bi celo soboto?« In smo celo soboto. »Zakaj ne bi prespali?«, pa smo prespali. »Zakaj ne bi še en dan?« In smo tako z leti počasi prišli v Šentjoštu do 6-dnevnih taborov v divjem gozdu. Naredili smo večjo zemljanko in tudi ognjišče, vso gozdno infrastrukturo z naravnimi stranišči, hladilniki… .

Tako se je začelo. S smrtmi in dedovanji sem bila leta 2014 morala zapustiti naš gozd in sem naenkrat obvisela v zraku. No, kmalu se je ideja porodila za tu in so se stvari začele odvijati v to smer.

Se pravi ste uresničili ali pa uresničujete neko otroško željo, neko mladostno željo, ki ste jo skozi vzporedno nekako gojili.

Saj ne, da bi kot majhna sanjala, da bom nekoč imela gozdno šolo, le predrago me je stala šola samo-zatajitve in rada imam gozd. Žene me tudi opažanje ljudi, najbolj otrok, kako odtujeni so od narave, kako ne poznajo ptičkov po zvoku, dreves, od kje kaj prihaja, kako narava diha, kaj je življenje in kaj nam sporoča, nimajo hodnih navad, ne poznajo se, ne poznajo svojega telesa, samih sebe. Preveč zasedéni so in preveč okupirani z mrtvimi stvarmi in z neživljenjskim znanjem. Tako težke torbe imajo, da to ni več za nikamor. To je spodbudilo, da sem se sprva usmerila bolj na otroke. Z njimi se dobro zastopim. K njim me vleče direktnost in odkritost. Kako oni to kar povejo. Nič jih ne briga, kaj si bo kdo mislil. Z odraslimi je veliko težje … (smeh). Če si preveč sproščen, vdrejo vate, te začnejo komandirat, treba se je bremzati, ovinkariti, šmuglat, da ne užališ, da ne greš čez rob, da nisi pre… . Pristen človek, ne-podkupljen s stvarmi, odkritih oči je naravnost za kušnt.

Kako doživljate te prehode, so dolgotrajni od te otroške, mladostne želje, pa do neke poslovne priložnosti. Imate društvo sedaj, če prav razumem. Pa s.p. ste imeli. Ti prehodi so morda najbolj zahtevni. Kako se s tem spopadate. Ali imate sedaj kot delovno mesto? Ali kot delo, ki vas veseli pa še nimate od tega dohodka?

Bolj je to zdaj, ja. Tukaj sem. Po selitvi je prvo leto gozdne šole za mano. Spremembe so lahko mučne, če se jim upiraš, še posebej, če niso hotene, ampak vsiljene. Če se jim pa prepustiš, slej ko prej vidiš, da je sprememba odprla možnosti, ki si jih vnaprej nisi mogel zamisliti. Upiranje temu, kar se mi je zgodilo, bi me samo izčrpalo, spremeniti pa ne bi mogla nič. Ta pavza kot sem kmalu spoznala, ni bila potrebna samo zaradi selitve, ampak tudi zaradi dvojnih smrti v družini. Imela sem strah, z nule brez denarja in brez gozda začeti s.p., za katerega rabim toliko in toliko zaslužit samo za kritje stroškov. Malo sem morala biti brcnjena.  Rabim delati, moram biti ustvarjalna, drugače čisto uvenem. Tako, da je to slednje potem prevladalo.

Prebral sem tudi vaše članke. Sem si izpisal določene stvari, ki so me nagovorile ali pa sem jih sam za sebe izpostavil, a ne. Recimo v članku omenjate, da imate v OŠ Ivana Cankarja tedenski krožek, verjetno tukaj …

Ja, sem pridemo. Včasih le hodimo, klepetamo in se igramo, včasih kurimo in si pečemo penice, pico, jabolka… skozi situacije nanesejo pogovori o kakšni bojevniški temi ali o tem, kaj nam življenje sporoča in kako ga sploh brati, včasih delajo z rokami, včasih premagujemo bojevniške izzive, ki v otroku negujejo vrline samostojnosti, tole hiško so naredili, še pokriti jo moramo, da bo poleti nared za nočitve. 

Se otroci učijo čudenja, občudovanja?

To je prva stvar, da se otrok naravna na obzirnost, na to, da opazi, kaj se dogaja okrog njega. Pravim jim: „Glejte, če ptički utihnejo, ko ste vi tukaj, kaj to pomeni?“ „Ja, da smo preglasni!“ „Ja, preglasni ste, ptički so čisto poniknili“. Na tak način moramo delovati v gozdu, da se živali normalno obnašajo. Otroci so glasni, navajeni iz šole, kjer se morajo grebsti za pozornost in preglasiti druge, tudi kadar ni potrebe, je otrok sprva prehrupen, preveč nasilen v okolju, v katerem ga vse živo zaznava iz miru. Kadar si v gozdu le uro ali uro in pol, jih je treba na silo miriti, z ukazovanjem in s prepovedovanjem, a ne. Če damo otroku več ur ali cel dan, se bo pa slej ko prej sam umiril, nič mu ni treba reči. Veliko raje imam dolgotrajne delavnice, ni časovnega pritiska, ni omejitve in zato ni grabljenja, hlastanja. So pa tile skoki v gozd pomembni, da se otrok ves čas po malo stika z naravo, da jo postopoma spozna, se upa v njej tudi prenočiti, predvsem pa njegovo telo dobi občutek dihanja narave, po katerem bo zmeraj hrepenel.

So otroci precej zasuti s tem nemirom, z obveznostmi, s hrupom, s kričanjem, s temi motilci?

Otrok je še gibek, to pomeni, da če se hitro znervira, se hitro tudi pomiri. Samo v naravno okolje ga je treba dati in mu pustiti, da je. Če otroka zasipavaš z omejitvami npr. to smeš, tega ne smeš, takole moraš, takole ne smeš… ga zadušiš, ves čas mora paziti, da ne prestopi meja. In ko iz šole pride, je normalno, da eksplodira. To so prisile, ki otroke delajo nervozne in kljubovalne ali pa ustrežljive in manipulatorske. Kadar pa otroka spustiš, bo sicer nekaj časa še vedno podivjan… smo imeli eno punco tukaj, ko nas je tri krožke komandirala ali pa užaljeno kuhala mulo, če ni bilo po njeno… ampak jo noben ni šmirglov. Njeno obnašanje je naletelo na gluha ušesa in se je po treh krožkih vdala. Nič kaj dosti ni bilo govorjenja ob tem. Tako obnašanje, je doumela, tukaj ne deluje. Otroka je treba povleči ven iz neživega represivnega okolja in mu pustiti, da je. Vsak slej ko prej spozna, da se mora tukaj obnašati bolj spontano, bolj življenjsko, bi lahko rekla, ne kopi-pejst od prej oz. kakor je navajen.

Po 10 letih se vsakokrat posebej čudim, kako gozd sam deluje na otroka, na kogarkoli. Ko ni več dejavnikov, na katere je vajen, staršev in drugih odraslih, ki mu… malo iz varovanja, malo iz nevednosti… postavljajo okvirje, mu dajejo odgovore. Tukaj se poskušamo obnašati bolj kot živali, v lepem pomenu. Živali se ne moreš prikrasti za hrbet in jo presenetiti, niti je ne moreš pretentati in jo privabiti s hrano. Žival je tiha, pozorna, budna, prisotna, pri stvari… tukaj je cela, pazi na vsak korak. Če je otrok pri stvari, se mu ne bo nič zgodilo. Sprva je navajen na ravna tla, kjer je lahko podivjan in nepazljiv. Po parih spotikah in padcih pa spozna, da tako nepazljiv v gozdu ne more biti in se je prisiljen upočasniti. Nesreče se dogajajo zaradi neprisotnosti, podivjanosti, hitenja… a so za rast neizogibne. Narava je živa, od otroka zahteva neprestano prilagajanje spremenjenim okoliščinam, neguje prisebnost, kar je največja vrlina samoniklega človeka – bojevnika.

Se učite vstopanja v notranjo tišino skozi te delavnice?

Omenjene so sicer že bile te besede, predvsem starejšim puncam, ki tudi same sprašujejo o tem. Sicer pa poskušam to doseči tako, da jim ne dajem navodil in odgovorov, da se ne obračajo name v istem hipu, ko nečesa ne vejo ali ne znajo. Če otrok ne dobi navodila, se za odgovorom začne ozirati drugje. Z opazovanjem sam najde rešitev, ki je pogosto modrejša od tiste, ki bi mu jo sama predlagala. Namesto, da sem raztrgana na neprestane klice Marjeta, Marjeta Marjeta! sem lepo tiho in spodbudim otroka k samoniklosti, ne k odvisnosti od mene. Notranja tišina se kaže bolj skozi moje bremzanje, da jim ne ustrežem pri iskanju odgovorov. „Kako naj tole naredim, a je tole v redu, a moram tukaj tudi…?“ „Ne vem! Kako naj jaz vem, kako bi ti to naredil. Jaz bi takole, ti pa lahko drugače. Naredi kakor je tebi všeč.“ Tako otrok utihne in naredi prekrasno stvar. On ne ve nič o notranji tišini. Na tak način jo pomagaš v otroku negovati, da se zavedaš, kako pomembno je to, da iz otroka ne delaš klona samega sebe.

Je gozd potem res kot velik učitelj, kot ste zapisali, da diha počasi?

Jaz sem brez gozda kot brez kože, brez zaščite. Sem štiri leta živela v Ljubljani, se šla hud posel in tudi hudo zbolela….(smeh). Tako sem se odtujila od sebe, da se nisem več prepoznala. To je skrit vidik omenjenega podjetniškega podjema, pri katerem sem naenkrat potegnila črto in šla. Saj je vse fino in fajn, ves ta rompompom in tehnološki izdelki, saj so mogoče koristni. Danes vidim, da so veliko bolj motilci pozornosti, ki bi morala biti obrnjena na to, da znaš živeti z danostmi, s tem, kar si in kar imaš in to razvijati. Saj je človek sam po sebi popoln, dokler ne začne razmišljati drugače. Potem pa si neprenehoma prizadeva, da bi nekdo postal in nekaj imel in le še golta, kar se da, ostaja pa vse bolj lačen, prazen, nezadovoljen v vsakršnem pomenu, posledično pa bolan in odvisen od človeka in njegovih rešitev.

Gozd se ti ne razkrije takoj. Živčen človek je tisti, ki ga bodo pikali komarji in klopi. Človek poln strahu pred temi drobnimi bitji, jih ima po eni uri tri, ker je že v naprej z odporom tu. Gozd je živ in zaznava na človeku nedoumljiv način. Napadel te bo in izgnal… čeprav se v resnici sam izženeš, a ne, ker imaš že v naprej tak odnos do njega. Neko slabo izkušnjo od prej vlečeš v potem in na tak način sam ustvarjaš potrditve za svoje strahove oz. s strahom sam privabljaš podobo strahu k uresničitvi. Smo imeli v Šentjoštu bojevniško nalogo. Vsak otrok je moral iti na svoj konec gozda za nekaj časa, tako da ni nihče nikogar videl, če je glasno zaklical, sem ga pa slišala. Okoli njega sem zarisala meter in pol velik krog. „Dokler boš znotraj tega kroga boš varen, bodi lepo pomirjen in nič se ti ne bo zgodilo in naredi tole nalogo.“ Spisati so morali nekakšno izpoved, da so se ta čas zaposlili. Razen enega so vsi zdržali do konca. Ta najmlajši med njimi, ki me je poklical, je malo pojamral, da ga komarji pikajo. Normalno je, da je majhen otrok prvič v gozdu prestrašen, ne toliko zaradi komarjev, ampak ker je prvič sam in s tem ustvarja nasilnost, na katero se gozd odzove. Vsi ostali pa so bruhnili v pripovedovanje prigod, kako so jih komarji obletavali, potem pa odleteli, kot da jih ni… ali pa je močerad stopil na črto, potem pa po njej odšel stran… To je zares neverjetno, kako je prepričanje otrok, da so varni znotraj kroga, ustvarilo ta ščit. Notranja tišina je varovalo, kadar greš, ni važno, med ljudi ali pa v gozd. Kakor hitro je tebe strah že oddajaš vibracijo, ki priteguje isto. To se natrenirati je bojevništvo. Bojevništvo je zavedati se, pomeni biti prisoten, kar človek doseže šele, ko neha razmišljati o tem, kar se mu dogaja, v njem je mir in dogajanje le doživlja brez predznakov dobro ali slabo. Telo mora biti sproščeno, treba ga je negovati, ga čistiti, se uriti v prisluškovanju njegovi zaznavi. Če se naravnaš na notranjo tišino, potem slišiš, no občutiš sporočila telesa, vse opaziš in ti gozd ali pa kaj drugega, spregovori na nedoumljiv način.

Govorili ste o kvalitetah gozdnega bojevnika, ki je čuječ, pozoren, buden, moder…

Ja… in o tem, kakšen pouk človek rabi, da do tega pride. Kljubovalni, uporniški na primer, se morajo opeči, bit popikani od čebel, se spotakniti in pasti med trnje. Eden osemletnik je s palico bezljal po žerjavici in z njo opletal sredi suhega gozda in se ni zmenil za opozorila. Kakor hitro sem obrnila hrbet, že je spet brskal in opletal z razbeljeno palico. Takega otroka ne morem spustiti iz vida… je naporen. Ampak na silo se ga ne da spremeniti, moram na svoj račun potrpeti in ga budno paziti… vse dokler se ne opeče. Potem se je malo pojokal, se k meni stisnil in je bil pečen, kot se reče… (smeh). Postal je nežnejši, razumel je, da ga svarim njemu v dobro, ne le zato, da obvelja moj prav. Sodeloval je pri igrah in naredil, če ga je kdo kaj prosil. Lahko bi mu prihranila opeklino, ampak bi mu s tem odvzela tudi možnost rasti in trajne spremembe. Ne bi dobil nauka, to mu da lahko le živa stvar, ne smem se vmešavati. To ne pomeni, da nikoli ne posežem v situacijo, včasih je treba na silo doseči kako stvar, ampak zmeraj to silo jaz dajem in jo doživlja moje telo, a ne. Sebi na škodo to naredim, da obvarujem otroka pred kako nesrečo. Veliko miru je treba, da ločiš kdaj ja in kdaj ne in se ob enem zavedati, kaj gre iz tebe tisti hip, ko ukazuješ, prepoveduješ, kaznuješ. To so neživljenjske vrline, ki vedno izčrpajo tistega, ki jih daje. Življenju vlada živi mir, v katerem ni sence nasilja nad sabo ali nad drugimi ali nad čemerkoli.

Menite, da so kvalitete gozdnega bojevnika v perspektivi odraslega človeka tudi kvalitete odličnega podjetnika?

Rekla bi, da človek, ki se uri za bojevnika, to je vsak, ki goreče dela na sebi, postane človek takih kvalitet, ki so povsod zaželene, celo iskane. S tem, da že vse življenje srečujem ljudi, ki delajo na sebi in se omejujejo duhovneži, bojevnik ni nikakršen duhovnež, čeprav dela na tem, da bi videl duha za stvarmi. Gre za sodobno gibanje, ki ima fiksno filozofijo, pri kateri se človek pozicionira na neko stališče in se npr. čuti bojevitega, kadar naleti na nasprotno misleče. Svoj miselni okvir postavlja ob bok drugemu in se ima za pripadnika ali nasprotnika. Bojevnik pa je, po drugi strani nekdo, ki ta boj ustavi. Njemu je vseeno, kaj si drugi misli in niti najmanj ni prizadet, če kdo razmišlja drugače. On ničemur ne pripada. V sebi nima, kako bi rekla, točke, ki bi jo moral zagovarjati, ampak je spontan, iskriv in popolnoma neodvisen od mnenja drugega, se pravi zares pomirjen sam s sabo in z drugimi. Bojevnik pove svoje, potem je pa tiho. Nikogar ne prepričuje. On skozi mir gleda na svet in vsakomur pusti, da je, kar je. Kadar je nekdo tak, je tak povsod, ne samo na samem nekje pol ure na dan, ko se s tem ‘ukvarja’. To je notranja kvaliteta, ki vse postavi v popolnoma novo luč. Jutranje telovadke, na primer, že po enem letu redne vadbe opažajo, kako manj energijsko puščajo v službi. Prej jih je vse motilo, hitro so se zapletle v bitke s sodelavci, vse jih je nerviralo, zdaj pa po vsakodnevni negi notranje tišine čutijo, kako bi rekla, nekakšno blazino med sabo in svetom in jih šunder drugih ne potegne več za sabo. Kot bi gledal skozi narobe obrnjen daljnogled, ko vse vidiš bolj daleč. Vidiš, da je nemir od drugega in se ne pustiš iztiriti, ampak odgovoriš iz miru, včasih s kakšno spodbudo, največkrat pa z ne-obsojajočim molkom, da ljudi ne sodiš niti po tiho v sebi. To doseči je velika stvar in ta lastnost je iskana bolj kot najžlahtnejša kovina. Vseeno je, kje jo uresničuješ, kot mati, kot žena, kot prijateljica, kot delavka, kot šefica, kot podjetnica, a ne… to človeka notranje prerodi, je lep v obnašanju, človek hrbtenice, nekako eleganten pri manevriranju skozi življenjske situacije, energijsko varčen. To je tista notranja drža, iz katere zorita moč dejanj in vsesplošno zdravje.

Ko začneš notranjo tišino uresničevati v svojem obnašanju, se lahko zgodi, da te staro delovno ali bivalno okolje izvrže, a ne, ne moreš kar biti, kar si. Delovno mesto zahteva določen konflikt v človeku, določeno stopnjo samo-represije, moraš se obnašat po predpisih, sicer… . Ko enkrat stopiš na pot samoniklosti, iskrenosti do sebe, te začne staro okolje utesnjevati, motiti. Če tega notranjega hrepenenja ne zatreš, ti življenje vedno ponudi možnosti za uresničitev tvojih pristnih hotenj in ljubezni. Mene je ne le izvrglo kot jajce iz kokoši, ampak me je izstrelilo iz tistega okolja kot topovsko kroglo in nisem več mogla ne delati, ne živeti tako kot prej. Tega ne bi zmogla brez kilometrine teh urjenj, brez gotovosti v to, kar čutim in v to kar verjamem. Verjetno bi kompromisirala s sabo in si lagala, saj ni tako hudo, ampak telo ve, čuti, doživlja stisko neiskrenosti in je vedno tisti dejavnik, ki na koncu reče dosti je bilo.

Čutite, da imajo ljudje želje, hrepenenje po gozdu, da se učijo od gozda? Ali je bolj prostor za rekreacijo, da se spucaš?

Ja… bolj to je. Običajen človek uporablja gozd, da izvrže pritiske in da dobi občutek, da je nekaj dobrega naredil zase, da lahko potem spet po starem funkcionira. Bojevnik pa mora gozd obravnavati kot učno okolje, kot nekaj, kar potem prenese v svoj vsakdan. Ne, da ima gozd za smetišče za svojo miselno in duhovno nesnago, čeprav je težko ne biti umazan v načinu življenja, ki je danes človeku vsiljen, sploh otrokom (do odraslih nimam takšne tolerance, ker se lahko odločijo drugače, otrok se ne more), ampak da se že na poti proti gozdu naravnavaš na prejem njegovih moči in v sebi utihneš. Pri gozdnem uku opaziš, da te nemir zapira pred njegovim blagodejnim vplivom. Dokler je človek pod vplivom nemira, je prazen in lačen… vsega, od hrane, pijače, tobaka ali pa dela, znanja, zabav in potovanj, do drugih ljudi, filmov, hrušča in vrveža vseh vrst… nima nobene mere pri ničemer, z vsem pretirava in ne more nehati. To nepotešenost mora zapolniti gozd in njegov utrip, uriti se je treba v upočasnjevanju funkcioniranja in v prisostvovanju, premagovati je treba nezavedni avtomatizem. Voljan za njegovo moč se prideš najest gozdnega vzdušja, ki te naredi bolj ta pravega, a ne, kadar je v tebi mir, je vse prav, kar narediš, sicer ni… in tudi mero imaš. Tudi telo ti je hvaležno, kadar ga izpostavljaš globoki telesni sproščenosti, ne glede na to, kaj počneš in s kakšnimi problemi se soočaš. Da bi bil tega sposoben, se moraš nepopustljivo uriti v tem.

Po vseživljenjskem odhajanju v gozd, šele zdaj vidim, kaj so mi leta sedenja na zemlji dala. Veliko je treba biti v gozdu na prav način. Velikokrat sem šla za več dni sama v gozd, v dežju sem si slekla obleko in bila gola na dežju, pa kurila ogenj, da mi ga dež ne bi pogasil. Ko je dež ponehal, sem si obleko spet na suho oblekla nazaj. Tega doživetja se ne da prenesti tako z govorjenjem o tem… kot zdaj počneva. To mora doživeti telo s svojo zaznavo in z občutji. Biti več dni sam, v tišini, nag v dežju, ob ognju in z živalmi, pa noči… ena prvinskost, ena jasnost, ena moč, ena odmaknjenost od vsakdana se zaje vate in te trajno spremeni, očisti te nepotrebnega, dobiš pravo perspektivo gleda na stvari, a ne. To je korenina zdravja, iz tega se rojeva vse dobro. To je to, kar bi rada nudila v tej gozdni šoli. Mojster pravi, da človek potrebuje 9 zaporednih dni takega odmaknjenega in tihega bivanja v gozdu, da sprevidi, se pravi premaga samega sebe, svoje zablode in se znebi tujkov v sebi, ki ozdravi sleherne bolezni ali stiske. Take delavnice so vsesplošna čistka in priziv novih moči v življenje.

Čutite, da se v materialno finančnem smislu krepi ta vaša niša, da boste od tega lahko živeli?

Ja, ja… sem prepričana. Ljudje so lačni miru, nravnosti. Pravzaprav samo tega, a to potrebo po nravnosti zadovoljujejo z nenaravnimi stvarmi. In tudi, ko pride v gozd, prinese sebe s sabo in se obnaša podobno kot doma pred televizorjem. Pije pivo, kadi in govori o mašinah, s katerimi se ukvarja. Popolnoma zaprt za naravo, ki ga obdaja, zatopljen v svoj miselni svet tak človek duhovno onesnažuje prostor… in sebe, se razume. Pomembno je, v kakšnem razpoloženju je človek na kraju, kjer se veliko zadržuje. Občutja so kot bitja, ki vladajo prostoru in ljudem v njem. V prostoru, v katerem je človek pogosto jezen, bo dojemljiv tujec že po razporeditvi prostora, nereda in drži ljudi v njem, prepoznal vladavino nezadovoljstva. Tega se ne da skriti, pogled, drža in ritmika gibanja povesta vse o človeku.

Razen kake izjeme, ki pride in gre, življenje samo pripelje sem take ljudi, ki so že malo v to smer nagnjeni. Prvo leto sem imela kar nekaj gozdnega varstva. Všeč mi je, da starši, ki sami ne morejo z otrokom redno in za dalj časa v gozd, da ga sem pripeljejo, da so toliko zreli, da prepoznajo to nujo otrok, brez katere zrase v človeka, ki se ne pozna, niti nima razvite presoje o tem, kaj je prav in kaj ni, kje iskati odgovore na življenjska vprašanja. Otrok mora imeti veliko svobodnega stika z naravo, zato želimo biti tudi cenovno dosegljivi za redne gozdne obiske. Otroci dobijo malico in pijačo, prevzamemo jih v vrtcu ali šoli in jih pripeljemo, kamor se dogovorimo. Smo odprti tudi za odplačilo v delu na naši parceli z sobotnimi delovnimi akcijami. Tako da denar ne bi smel biti ovira, če bi mati oz. oče ali otrok želel hoditi na naše gozdne urice, delavnice ali daljše odmike. Želim si en lep kos gozda, kjer bi lahko postavili kakšno drevesno hišico, zemljanko, naredili naravna Tarzanska igrala. Želim si še kakšnega, ki se znajde v gozdu, je spreten z rokami, rad gleda zvezde…, ki bi redno sodeloval pri Hosti. Želim si, da bi ljudje samoiniciativno sodelovali pri nastajanju enega takega gozdnega kotička, kjer se neguje svoboda, samostojnost, razumevanje, lepota obnašanja in razmišljanja…. skratka človeka moči, ki vidi zmoto razumarstva, pohlepa in sebične nenasitnosti, ki razvije odnos do narave in njenih virov, ki se poveže z njo na simbiotičen način in postane navdihnjen z rešitvami, ki slonijo na vzajemnosti med človekom in naravo. Ne vem. Bomo videli…

Nazaj na Skrbnike