Človekova odtujitev od narave in naravnega je posledica njegove nepripravljenosti sprejeti svojo vlogo v procesu življenja, ki je ponižna do Avtoritete, ki ga poraja in ohranja. Ponižnost prejema in spoštuje dane življenjske pogoje, pravzaprav z njimi ravna kot z najvišjo dragocenostjo t.j. skrbno, preudarno in gospodarno… nežno, z občutjem in ljubeznijo.

Pot narave celovito biva v tem, kar je, nevezana na znanje preteklosti in načrtovanja prihodnosti. Ne moremo se povezati z Virom, dokler ne osvojimo veščine nepočetja… dokler ne uresničujemo veščine nevsiljevanja in nereagiranja Poti narave. Vse človekovo početje je izmikanje tej naravnosti, nezmožno soočanja z lahkostjo bivanja v danih pogojih življenja. Znanstveni um trdi, da je tu zato, da posega, spreminja, izkorišča in preoblikuje dane življenjske pogoje…, kontemplativni um ne trdi ničesar, le občuduje in slavi dane življenjske pogoje in jih… morda… oplemeniti z občutljivim in spoštljivim dotikom.


Pot narave je vozilo, ki nas pripelje do notranje svobode, do uresničitve avtentičnosti. Kadar si ne dovolimo rasti kot nam narekuje Narava, izgubimo naravnost in pademo na nivo življenjskih gonov, strasti, navezanosti in trpljenja.

Nazaj na Izobraževanje