Zdravilnost gozda

Pred dobrimi 100 leti se je nekaj posameznih tradicionalnih zdravnikov odločilo, da bodo bolezni zdravili s pomočjo gozdnega etra in njegovega vzdušja raje kot z kemičnimi zdravili v bolnišnicah sredi mest. Njihovi rezultati so bili izjemni in šele danes z tehnologijo spoznavamo zdravilno moč gozdnega etra. Gozdni eter je drevesni izdih poln prečiščenosti in eteričnih blagodejnosti, kot ustvarjenih za vdihovanje bitij, ki prebivajo v njem. Gozd je drugi del dihalnega mehanizma bitij in druga polovica njihovih svetlobnih teles. Drevesa niso le čistilci zraka, ki ga ljudje s svojo dejavnostjo onesnažujemo, temveč ga bogatijo z etri in fitoncidi (glej Znanost o gozdu) v neskončnih niansah glede na vrsto dreves v gozdu.


Visoka zavest dreves

Drevesa so dolgoživejša od vseh drugih bitij na zemlji in v svojem svetlobnem siju hranijo spomin ne samo na čas svojega življenja, temveč na čas življenj vseh dreves od prvega dalje. Danes pozabljena staroselska modrost, ki je ljudi gnala v njihova podnožja, kjer so si sprva intuitivno, kasneje pa zavesno postavljali bivališča. Klima med drevesnim podnožjem in njegovo krošnjo se lahko drastično razlikuje. Če ste se že kdaj izpostavljali dolgotrajnemu zadrževanju pod gozdnimi drevesi, ste ugotovili, da drevesa ublažijo močan veter do te mere, da ga v drevesnem podnožju zgolj slišimo, medtem ko njegove krošnje burno vejejo pod silovitostjo vetra. Poletne vročine in zimske zmrzali nihajo do 10 stopinj celzija in več v dobrobit prebivalcev gozda. Poleti gozd vročino blaži bolj kot vsaka druga umetna senca in mraz pod drevesi ni nikoli tako oster kot na odprtem.

Zdi se, da je gozd ustvarjen za bivanje in sam po sebi nudi zaščito pred ostrimi vremenskimi razmerami. Poleg bivanjske zaščite pa gozd hrani prebivalce tudi z ‘znanjem’, ki ga bitja intuitivno prejemajo in oživljajo dalje. Vsa gozdna bitja še danes živijo to življenjsko urejenost in zmorejo v gozdu preživeti tudi najbolj ostre zime in navale vročine brez vsake dodatne samo-pomoči. Modrost dreves sega v sam Izvor, zato so se staroselci pogosto zadrževali v njihovih krošnjah ali se naslanjali na njihova debla, se zakopavali v prst pod njimi ali se kopali v njihovem etru.

Gozd je informacijska matrica, ki prebivalce gozda opremlja z vsem, kar potrebujejo vedeti. Nobeno gozdno bitje ni nepripravljeno na nevarnost in nikoli ne pride nenapovedano. Gozdna bitja zaznajo nenavadnost gozdnega vzdušja v hipu, ko se zgodi, četudi je še daleč. Kako, da smo ljudje, ki smo najbolje opremljeni z tovrstno zaznavo, tega ne zaznamo več?


Neobčutljivost človeškega vmešavanja

Odgovor je znan, a žal še vedno nerazumljen… še vedno živimo v prepričanju, da lahko živimo mimo narave in svojemu delovanju vsiljujemo povsem nenaraven ritem in navade. Naša občutljivost je pod pritiskom betonsko-mehanskega okolja otopela in tudi z vstopom v gozd ne zmore več sprostitve, v kateri bi zaznavala stisko življenja na zemlji. Vemo, da živimo proti svoji naravi, vseeno pa še vedno tako živimo. Obnašamo se kot bi tega ne vedeli.

Tudi gozdovi niso ubežali človeškemu vmešavanju in ni ga kotička gozda na zemlji, ki ne bi trpelo zaradi neobčutljive človeške roke. Gozdovi že stoletja ‘jočejo’ zaradi vsiljenosti, ki jo jim namenjamo in ne morejo več samoniklo dosegati svojih polnih moči. Poleg naše otopele zaznave, tudi drevesa šibkeje žarijo. Resnično imamo tako slabo izhodišče za preobrat zavesti, da bi se človek zgrozil in onemel, če bi to zaznal.

A ravno to potrebujemo? Potrebujemo onemeti in začeti zreti v ostanek čudes na zemlji, da bi nas z zadnjimi močmi še zmogla potegniti k Sebi, k visoki občutljivi zavesti živih bitij. Nujno je, da vsaj tisti med ljudmi, ki jih narava gane s svojo lepoto in mirom, dopustijo drevesom, da jih preoblikujejo v močna in samonikla bitja, zmožna izstopiti iz neobčutljivega delovanja.


Gozdno zdravljenje

Gozdno zdravljenje je kar se da naravno pohajanje in zadrževanje v gozdu s spontanim poglabljanjem v nauk, ki nam ga posreduje. Gozd nas nežno, tiho in zgledno poučuje o kvaliteti prisotnega uma, kar je človeku enako naravno kot drevesom. Naša občutljivost ni mrtva vse dokler še dihamo, a je dolgo časa stagnirala pod nasiljem ‘pametnega’ uma in potrebuje dregljaj, da se zdrami in samoniklo nego, neodvisno od drugega človeka, da se ohranja in razcveta.

Nazaj na delavnice