Učenje – draženje občutka samo-spoznanja

Naravno je, da spoznavanje novega povzroča veselje. Če nam učenje povzroča stres, potem smo popolnoma zgrešili poanto učenja. To ni izobraževanje, ampak zasužnjevanje v imenu ekonomskega obilja. Učenje je draženje občutka samo-spoznanja. Otroci iz neobremenjenih in radostnih popotnikov skozi življenje, v zelo hitrem času postanejo izjemno samozavestni, celo naduti. Najhuje, kar počnemo je, da ustvarjamo samozavestneže brez razumevanja.

Nagrajujemo napametno ponavljanje in otroku predajamo občutek, da je pameten, samo zato, ker dobro pomni in posnema. Ocenjevanje, tekmovanje in primerjanje dela neizmerno škodo mlademu umu, daje mu misliti, da je v bitki z vrstniki. Preseganje meja drugega človeka postane glavni motivator njegovega udejstvovanja v družbi. Vse trpamo v isti predal, jih obravnavamo enako, jim postavljamo enaka merila in jih dresiramo v enako vedenje. Vse, kar želijo je, sedeti na vrhu nekega kupa, četudi se vsi, ki tvorijo ta kup, ob tem zadušijo. Starši si želijo, da bi otroci dosegli točke in se šolali naprej, a šele takrat, ko to breme občutijo tudi sami, se zdramijo, tako več ne gre.

Človeški um najbolje dela, kadar je v miru in veselju. Kakor hitro ga postavimo v časovni okvir, se zmožnost uma zapre in povzroča stres. Duhovnost ni nekaj, kar bi morali uvesti v šolski sistem kot nekakšen krožek, da bi ublažil ta pritisk. Šola ni tu, da bi učila duhovnost, pač pa vzpostavila take pogoje odprtosti, sproščenosti in radoživosti, v kateri otrok samo-iniciativno želi tihega znanja in notranjega raziskovanja. V resnici se z rado-vednostjo rodimo, šoli ne bi bilo treba glede navduševanja po vedeželjnosti storiti ničesar, le dovoljevati to naravno težnjo, potem otrok samodejno ostane duhoven, samoniklo radoveden.

V svojem bistvu je izobraževanje širjenje človekove zavesti. Učenje naj bi negovalo veselje v občudovanju življenja, ne v podajanju domnevno končnih odgovorov. Sposobni moramo biti uzreti lepoto travne bilke in polzenja dežne kaplje po obrazu. Vsako razlikovanje ustvarja problem in neti spore. Najpomembnejše pri izobraževanju ni misel, pač pa izkustvo, atmosfera, ambient neprekinjenega zavedanja mentorja, ki je ponotranjil nedoumljivost življenja.

Za Hosto Marjeta Šumrada

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑

%d bloggers like this: