Gotovo smo že kdaj prisopihali na vrh kakšnega hriba ali gore in se blaženo utrujeni sesedli na tla. Srce nam je tako razbijalo v prsih, da ga nismo mogli prezreti. Žile na vratu so nam usklajeno s srcem tolkle v uho. Potna sraga nam steče po hrbtu, obraz pa dvigujemo visoko, da bi ga veter lažje hladil. Kakšen zrak! Kakšen razgled! Kakšen mir! Čista nebesa. Čutimo, kako se dih umirja in kako rdečica napora izginja z obraza. S pogledom češemo okolico in tiho vzdihujemo ob lepotah, ki jih radi povzročajo ‘visoki razgledi’.
Nobenih navodil in tečajev nismo potrebovali, da smo se v tistem trenutku zlili z dogajanjem. Nihče nam ni povedal, kako prisostvovati, vseeno pa nas intenzivnost telesnega napora in zven narave pribijeta v doživljanje, v katerem ni prostora za premišljevanje o tem, kaj se nam dogaja, se nam je zgodilo ali se nam bo zgodilo. Silovitost doživljanja pomete s sleherno senco namiga na misel. In tudi, če se v vsem tem vendarle vzdigne kakšna, jo prijazno odslovimo, ker nas odreže od teh lepot.
Kaj nam je narediti, da doživimo ta ‘vrh’ kadarkoli? Nič. Popolnoma nič. Dobesedno ničesar. Nehajmo misliti, kaj nam je treba in kako nam je treba, nehajmo se naprezati za in nehajmo se upirati proti, tudi mislim, ki se pojavijo, nehajmo presojati in se pozicionirati glede na to presojo, skratka nehajmo se vmešavati v dogajanje in energijsko puščati kot preluknjan balon. Le glejmo nežno in ljubeče skozi neskaljene oči v trenutno dogajanje in počivajmo v tihi odmaknjenosti skrivnostne moči nepočetja.
Za Hosto Marjeta Šumrada
solahosta.com 
Leave a Reply