Kjer je žalost, tam je svetost

Vsi smo v stanju žalovanja, potlačene izgube, če to občutimo ali ne. S prvim dihom vstopimo v proces žalovanja po svojem viru in od tedaj naprej živimo v neprestanem stradanju, ki ga nič ali malo kaj na zemlji lahko zares poteši. V redkih trenutkih, kadar smo budni, lahko doživimo drobce dušne potešitve skozi nasmeh otroka, prijazno gesto neznanca, požrtvovalno prijateljsko pomočjo, ptičje žvrgolenje na poklapan dan, skozi zanos ob prebiranju visokih besedil, zamaknjenje molitve in obrednega petja, skozi ustvarjalni navdih, skozi predano ljubljenje in doživljanje narave.

Ne-občutenje te primarne lakote nam onemogoči čutenje česarkoli in nas obsodi na suhoparno neobčutljivost, katere jekleno-betonske posledice so danes bolj izrazite kot kdajkoli. Dušno žalost doživljamo kot hrepenenje po celovitosti, po ljubezni, po osvobojenosti iz ovoja telesa. Kadar jo prepoznamo in ji dovolimo gibanje, takrat s svojim tokom rezbari dušne struge, ki nas vse bolj približujejo celovitosti.

Namesto, da bi živeli v sožitju z okoljem, ga potiskamo v suženjstvo in izkoriščamo. Ta odnos se nam je tako zajedel v kosti, da enako ravnamo tudi s hrepenenjem duše, ki ga silimo v suženjstvo zemeljskim računicam. Vendar ni treba, da je tako. Nihče nam ne more preprečiti sledenja hrepenenju. Vsak trenutek ga lahko izberemo za vodnika, ki nas bo gotovo pripeljal domov.

Zasledovanje vrline

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑

%d bloggers like this: