Nedelja je… pusti me pri miru!

Rada imam počasne poletne večere, ko se dan nežno preveša v noč… še posebno, kadar jim sledi nedelja… dan, v katerem me ‘svet’ pusti pri miru. To so zame neprecenljivi trenutki obnove, v katerih sem podobna mački pri jedi…. bolje, da me nihče ne moti.

Prijetno utrujena od celo-tedenskega dajanja vsega od sebe’, ki od mene nemalokrat zahteva moč takrat, ko je več nimam in dobro voljo takrat, ko bi raje ponorela… se mi na blaženo tih sobotni večer obeta ‘prava’ nedelja. Preden zapoje kos, se s termovko nečesa toplega podam v moj gozdni kotiček in si zakurim majhen ogenj, ravno pravšnji, da opravi svoje… me presije z gorkoto, sijajem in žarom, še bolj pa me potegne v svoj svet moči.

Zdi se mi, da je vseživljenjsko zrenje ognja na meni pustilo pečat… nekakšno duhovno različico samega sebe… neko sijajnost, nekakšen žar, nekakšno pekočnost, morda celo ostrino. Nikoli se ne naveličam zreti v njegove plamene, ne toliko zaradi samega pojava, bolj zato, ker me dregne v svoje ‘bivanje’. Ob ognju sem samosvoja, v meni prebudi tišino. Ob zrenju v plamene izgine svet… izginem kot oseba z imenom, dejavnostjo, družino in zgodovino.

Hrepenim po teh trenutkih… šele takrat privre na plan ‘moj’ pravi obraz. Ne spomnim se, da bi ga kdo že kdaj videl… vselej sem sama. Takrat Bujnost mrgoli v meni, podobno kot miglja žerjavica… tli, a ne gori… čaka, da se ji umaknem, da bi lahko zaplamtela. Hoče se izpeti, izplesati, izpisati, izljubiti, izjokati, izsmejati… čaka, da me zublji požro, da bi se lahko izživela skozme. Temu bolj kot akterka pričam kot opazovalka, v zameno za odstop mesta v sebi, pa mi podari nekaj same Sebe.