Ta petek so me obiskali otroci šole Libero in kot ponavadi navdušili s svojo bistroumnostjo. Tokrat smo se podali na gozdni potep in poskušali ne prezreti ene rožice, ki spomladi zacveti v našem gozdu. Zvončke in trobentice smo zamudili, našli pa smo vetrnik, belo srajčko, zeleno trobento, visoki beli cvet, spominčice, vijolice, sladko koprivo in še nekaj drugih lila, modro, in belo obarvanih cvetov.
Sprehodili smo se skozi leskov gaj in na jelenovem grebenu našli ravno pognale jelenove jezike, ki se kakor lovke hobotnice vijejo iz svoje sredine. Jeziki in praproti so ene tistih rastlin, ki s svojo nedotaknjeno pradavnostjo dajejo vtis divjosti pragozda.
Ne preveč navdušeno sem privolila v ogled okostja neke gozdne živali, ki je razmetano ležalo na starem vojaškem strelišču. Morda berem v tem sporočilo vesolja, da so tovrstne strelske igre končno izumrle. Nasmehnem se tej misli in jo pomnožujem na celotno osončje… .
Sijte in ostajajte sijajni, Marjeta Šumrada
solahosta.com 
Leave a Reply