Pesem mestnih dreves

Imela sem srečo, da sem pritegnila k sebi neusmiljenega učitelja, podobnega strašnemu zenovskemu mojstru, ki ti na vprašanje, kaj je notranja tišina, ne začne odgovarjati z besedami, ampak te porine skozi okno 3. nadstropja, se ti usede na prsi, prebode z očmi in vpraša: A zdaj razumeš?

Po dolgoletnem ‘prevajanju’ dogajanja skozi njegove jasne oči, se urim v tem, da ob vstopu v mesto s pogledi skačem iz zelenja na zelenje in se vestno izogibam pogledom na beton, asfalt, reklame in pločevino. Pozornost držim na Živem.

Učiteljevi podnapisi tega, kar se mi odvija pred očmi, so se mi tako zajedli v telo, da ko pogledam mestno drevo, ki so ga zabetonirali do debla, berem človekovo nerazumevanje pogojev, ki jih življenje potrebuje in odsev njegove ujetosti v mrtvo misel, ki ga, enako kot asfalt drevo, duši in ne dovoli manevra, v katerem bi lahko živel samega sebe. Lahko le še vztraja v stagnaciji, se ne pusti streti pritiskom in poskuša otresti s sebe neprediren oklep v upanju, da bo nekoč vendarle lahko šinil v nebo.

Vztrajajte v dobrem, Marjeta Šumrada