Kultivirano divja

Kot otrok sem razumela, kako dajati. Odkar sem postala civilizirana, sem na to Milost pozabila. Živela sem naravno življenje, sedaj živim umetno. Takrat je bil zame vreden vsak lep prodnik, vsako drevo je bilo predmet čaščenja, vsako rojstvo je bilo brezmadežno. Zdaj z ‘jekleno-betonskim človekom’ občudujem naslikano pokrajino, katere vrednost meri v denarju. Na tak način nas razmišljanje po človeško preoblikuje kot naravno skalo, ki jo zdrobijo v prah in iz njega naredijo zidake za gradnjo zidov ‘moderne’ duše.

Nekoč sem bila neločljivo povezana s svojim dostojanstvom in nenavadno ponižnostjo. Duhovna domišljavost je bila moji naravi tuja. Iz nje ne bi nikoli trdila, da je obvladovanje artikulirane govorice vredno več kot nema kreacija. Pravzaprav se mi je dar govorjenja zdel dokaj nevaren. Globoko verjamem v molk in tišino kot znamenji popolnega notranjega ravnovesja.

Človek, ki mu uspe obdržati svojo ‘osebnost’ vedno in povsod umirjeno in neomajno, ne glede na vse viharje bivanja, ko se na drevesu ne zgane niti list in na ribniku niti najmanjši val, je v očeh neukega modreca vzor omike in najvišje umetnosti življenja.

Če ga vprašate: „Kaj je tišina?“ Vam bo odgovoril: „Tišina je velika skrivnost sveta. Tišina je njegov glas.“

„Kaj so sadovi tišine?“ Vam bo rekel: „To so obvladovanje samega sebe, pogum, da si resničen, vzdržljivost, potrpežljivost, ponos in spoštovanje. Tišina je temeljni kamen značaja.“

„Drži jezik za zobmi v mladosti in mogoče bo do starosti v tebi dozorela kakšna misel, ki bo služila tvojemu ljudstvu,“ je rekel poglavar svojemu sinu. „Naj ti ne mraz, ne lakota, ne bolečina, ne strah pred tem, niti režeči zobje nevarnosti in niti žrelo smrti ne preprečijo te poti.“

Za Hosto Marjeta Šumrada