Bolj ko je nekdo avtoritativen in rad dela zaključke, debatira, polemizira itd., težje ga je preobraziti. Ni to, da je tak človek slab ali hudoben, je le v temi nezavedanja, v kateri mu tuj um, naložen vanj z izobrazbo in vplivom okolja, vlada. Je suženj tuji misli, ne da bi to vedel. Sprejel jo je za svojo le zato, ker v tej misli kraljuje on sam, ne Življenje. Svet takega človeka zapolnjujejo ogroženost, nezadovoljstvo, strah, ujetost, neuresničenost, nevrednost ali pa večvrednost, nadutost, dolgčas, nezainteresiranost, kar je posledica uma, ki še ni doživel mogočnosti in junaštva. Njegovo razmišljanje je vase-zagledano odzivanje na trenutno dogajanje: nemudoma in samodejno komentira, sodi, se povzdiguje ali ponižuje, zatira, jemlje voljo, nagaja, speljuje vodo na svoj mlin, izboljšuje, popravlja, svetuje. Tako se ne da Živeti!
Uvid v naravo uma je začetek osveščanja, kaj se z nami zares dogaja. Vsi ljudje, ki danes hodimo po zemlji, smo pionirji prevzemanja nadzora nad umom, ki ga je zavzela tuja misel in nam ne dovoli samo-razcveta.
Um naj iz tekmovalnega obsedenca postane gibek in vdan služabnik. Um potrebuje delo, rad je koristen in pomemben. Bolj ko je nekdo izobražen, več zavestnega pozabljenja je potrebno, da um postane kontemplativen, celovit. Metanoja je preobrazba uma, pri kateri celovito preobrazimo način zaznavanja sedanjega trenutka in dojemanja resničnosti, pri kateri misel ‘sem središče svojega sveta’ nadomesti ‘ne gre se zame’. To povzroči korenito preobrazbo miselnega konstrukta in zruši ozek, vase zatopljen kukon, s tem pa omogoči energiji, da se zlije z okoljem in postane spet pretočna. Nisem kaplja, sem ocean!
Za Hosto Marjeta Šumrada
