Ideal odnosa – jaz potrebujem

Okoliščine se spreminjajo, živimo v drugačnih ozadjih, vseeno pa ostaja hrbtenica zdravega odnosa do vseh in vsega v kvaliteti razpoloženja, ki nam vlada. Kadar vstopimo v odnos z razumevanjem, da smo mi tisti, ki potrebujemo in je drugi tisti, ki nam potrebe zadovoljuje, potem vstopimo v odnos kot zrel posameznik. Kadar vstopimo v odnos v prepričanju, da smo mi potrebni drugemu, potem smo le navidezno v odnosu z drugim, smo samopašni diktatorji, ki se ujamemo v past pomaganja ‘manjvrednim’ od nas in jih ‘prepisujemo’ s samim seboj.

Zavedanje, da mi potrebujemo drugega, nas drži v območju spoštovanja in ponižnosti, v kateri ne spregledamo trenutka za izkazovanje hvaležnosti. Človek, ki to doume, bo z zadovoljevalcem svojih potreb ravnal kot s kraljem ali kraljico, neprestano bo v oprezanju za priložnostmi, v katerih lahko to osebo obsipava z drobnimi pozornostmi, da bi mu še naprej hotela služiti. Tako oba ostajata v hvaležnosti in iz nje črpata navdihe za dajanje, ki potrebo praznine preobrazi v obilje polnosti. Magija, ki jo znajo zaživeti le velikani duha.

Dovoliti drugemu njega samega je najvišji izraz osebne zrelosti, kaže na mojstrsko obvladovanje notranje klime, v kateri se zavestno odločimo za hvaležnost nad danostmi. Hvaležnost ni stanje, ki bi bilo pogojeno z zunanjimi dražljaji, z dejanji drugih. Hvaležni smo, ker cenimo, kar imamo. Nehvaležni smo, ker gledamo to, česar nimamo.

Za Hosto Marjeta Šumrada


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s