Ideal odnosa – jaz potrebujem 2

Možni sta dve izhodišči, ki odnos do česarkoli naredita živega ali mrtvega. Mrtvo izhodišče izvira iz jaza: potrebna sem življenju v vseh izrazih, drugim ljudem, otrokom, naravi, stvarem, pojavom. Vse me potrebuje. Živim v prepričanju lastne nenadomestljivosti, v vzvišenosti nad drugim življenjem, iz katere izsiljujem izpolnjevanje svojih potreb ali jih imam za samo-umevna sredstva samo-zadovoljevanja.

Živo izhodišče odnosa je: jaz potrebujem življenje. Potrebujem naravo, da me varuje, hrani in neguje. Potrebujem sleherno podrobnost življenja, da me zrcali na moji duhovni poti. Potrebujem ljudi vseh kalibrov, da me izzivajo k osebni rasti, k premagovanju same sebe. Potrebujem bolečino, da me zdrami iz otopelosti. Potrebujem padce, da prepoznam lastne meje. Potrebujem represijo sistema, da lahko zahrepenim po svobodi. Potrebujem veliko prevar, da se znebim samo-ustvarjenih predstav. Potrebujem izgube, da začnem ceniti, kar imam. Potrebujem temo, da prepoznam svetlobo. Potrebujem razumevanje, da sem eno z življenjem, ki ga prinese bolezen, posledica ločenosti. Potrebujem ljubiti, da se izrazim v svoji resničnosti.

Jaz sem tista, ki potrebuje življenje, brez Njega sem ‘mrzla’. V zahvalo storim, kar hoče: da spustim, kar mi je vzeto, da sprejmem, kar mi je dano, da ga ljubim v vseh izrazih, najbolj v soljudeh, ki tega še ne znajo, da potrpim, kadar je hudo, da se poberem po vsakokratnem padcu, da tolažim, kadar potrebujem tolažbo, da sprejemam brez povračila in dajem brez računice. Hočem ljubiti, hočem živeti, hočem se v polnosti izraziti. Brez Življenja, brez njegove brezhibne modrosti, nimam nobenih možnosti. Potrebujem ga, odvisna sem od njega in samo od njega in najmanj, kar moram narediti je, da sem hvaležna za dar življenja, zavedanja in svobode tako, da to zaživim.

Za Hosto Marjeta Šumrada