Moja izkušnja z Vrelcem mladosti

Zdaj je že več kot dvajset let, ko sem se prvič srečala z njim. V moje življenje je prišel ob ravno pravem času, čeprav takrat nisem mislila tako. Bilo je čisto preveč vsega (vedno je)… kdo se bo še s tem ukvarjal, vsak dan!

Ni šlo iz prve, daleč od tega. Zaganjala sem se in spet opuščala in spet in spet… kar nekaj let. V meni ni bilo resnosti, nobene prave odločnosti, kar naprej sem se prepuščala izgovorom, lenobi, malomarnosti… nikoli ni bil pravšnji trenutek za ta obred. Spoznala sem, da me cincanje daleč najbolj izčrpa… ali jih bom delala ali pa jih ne bom. Vse to se je godilo toliko časa, da sem postala cincava tudi sicer, scaganost je postala moja značajska poteza, obnašala sem se, kot da imam ves čas tega sveta na voljo, tudi moje telo je postalo trdo, obloženo, težko…, prav enako, kakršna sem bila sama. Zdaj zdaj me lahko potegne s tega sveta in takele me smrt ne sme najti. Vedela sem vse to, ne pa tudi živela. Začetek Vrelca mladosti je bil popolno zrcalo tega, kje zares sem.

Ni si lahko pogledati v oči. Morala sem biti izzvana z neko discipliniranostjo, ki jo moram vtkati v svoj vsakdan iz čiste nuje… nuje za moje dobro počutje, za mojo osebno moč, za razumevanje, za nadzor nad slabostim, za nekakšno notranjo čvrstost. To rabim bolj kot kruh, sicer zapadem v neko grozljivo stanje duha, ki mi jemlje žar iz oči, eleganco mojemu gibanju, dostojanstvenost moji drži in zadovoljstvo ob dejstvu, da živim.

Tako se je začelo. Lenoba pa je še vedno tu, nikamor ni šla, tudi izgovori so tu in bolečine, le komandirajo me ne več. Nisem na milost in nemilost prepuščena zunanjim dejavnikom, teži mesa, pritiskom vsakdana, razpoloženju ljudi, vremenu. Hočem in tudi moč imam biti radostna samo zato, ker sem se zbudila v nov dan, moja radost je moja odločitev, stanovitna in nepremakljiva s tujo roko, nihče me ne more spraviti v bes ali v zamero, kaj šele v sovraštvo in škodoželjnost. Če bi to komu uspelo, sem že poražena.

Telesne preobrazbe ne omenjam, ker je prečiščeno in gibko telo učinek notranjega boja. Telo spoznavam kot nikoli poprej, njegove finese, moč dihanja in njegova sposobnost zaznavanja. Telo zaznava, čs utenjem natančno razbere vse informacije v svojem dometu, ki jih lahko reguliram s tem, kako široko se dojemam.

Danes smo vsi bolj ali manj nasilni, neiskreni do sebe in kaj lahko dajemo iz takega notranjega ozadja? Res je, ni lahko. Pravzaprav je to najtežje, česar se lotimo… a z gledišča moči edini vreden tok našega življenja.