Novo miselno okolje

Ko doumemo, da občevanje s človeškimi ali nečloveškimi bitji pomeni pozabiti to, kar vemo, potem se šele lahko pristno zanimamo za drugega, drugo. Šele ko se zavemo, da je tisto, česar ne vemo, pomembnejše od tistega, kar vemo, se lahko podamo na pot resničnega ustvarjanja z drugimi in najdemo nove načine sobivanja, dela, gradnje, sprostitve in umetnosti, ki bodo spoštovali življenje in vključevali zemljo kot modrejšega bitja od sebe. Na novo se moramo naučiti vsega.

Bili smo zlorabljeni z družbeno mislijo, ki nas je oropala naravnih sposobnosti. Razumimo to in spet postanimo prijatelji in se pristno zanimajmo za drugega. Resnično si prizadevajmo doumeti, kaj nam pogled drugega lahko prinese, ne da bi bili bili prisiljeni sprejeti to vase. Nobene potrebe ni, da se premaknemo iz točke svojega prav, kadar ne čutimo tako. Gre za to, da se pristno zavzamemo za razumevanje drugega stališča, ki lahko dragoceno obogati našo perspektivo.

Privolimo v take okoliščine, v katerih se naša predstava o svetu in miselne navade lahko uničijo. Sprejmimo življenje brez ideologije, brez religije, brez predstav, brez končnih odgovor in brez vsake garancije. Naša dolžnost je sprejeti dejstvo, da ne vemo, za kaj v resnici gre v tej nedoumljivi skrivnosti, ki ji rečemo življenje in v katero sodimo tudi sami. Tako lahko soustvarjamo univerzalno inteligenco novega miselnega okolja.

Za Hosto M. Šumrada