Podoba šamanskega Umetnika – Iskalec mističnih trofej (4/8)

Nadaljevanje prejšnjega prispevka…

Umetnik je spreminjal svojo podobo skozi čas od preoblikovalca stvari, v obrtnika, v služabnika vladajoči eliti, v izdelovalca pripomočkov za izgradnjo civilizacije ipd. Pomen umetnika kot mističnega popotnika, ki vstopa v resnične svetove, neznane drugim ljudem in se vrača z mističnimi trofejami, da jih podeli z drugimi, je bil po večini izrinjen iz zavesti od srednjega veka in vse do prvih let 20. stoletja. Z romanticizmom pa je pojem umetnika ponovno vstopil v območje iracionalnega, ki predstavlja most nazaj do prvotnega šamanskega pomena umetnika. Romantika skupaj s simbolično umetnostjo je prepisala racionalno, produktivno naravnano podobo umetnika in se posvetila doživljanju in notranjim vtisom (podobologiji), kar je po mojem resnična oživitev šamanskega lika Umetnika.

100 let je od tega preobrata, podoba umetnika in ustvarjalnosti pa se, po večini, še vedno trdovratno drži preoblikovanja in posnemanja stvari. Danes živeči zlahka vidimo, da nas racionalizem dela nezmožne pronikanja v duhovno resničnost, iz enkratnega čudeža lepot in evolucije zavesti je iz nas in iz sveta naredil ponavljajočo se produkcijo funkcionalnih banalnosti, ki pospešeno degradirajo zavest.

Šamanski obraz umetnika si dovoli iracionalno podobologijo, t.j. ustvarjanje podobe sveta skozi doživljanje, čutenje in zaznavanje, kar nas bo ponovno popeljalo na pot oživitve pozabljenega, zatrtega. Tistega torej v nas, ki diha in doživlja, čuti in občuduje prelepe Umetnine življenja in se jim pusti navdihovati za tenkočutne dotike mističnega ljubljenja, ki za seboj pušča vonj po božanskem. Brez enega samega vzgiba nasilja bo ta ‘navidezna’ trdovratnost odpadla s človeka v istem hipu, ko bo svojo pozornost obrnil iz gledanja v stvari v ‘videnje’ Moči, ki veje za njimi (1. načelo šamanskega videnja).

Sledi:

Šamansko Videnje – Ustvarjanje iz Velikega razumevanja (5/8)