Smem nabrati šopek za mamo?

Šola Hosta zre v naravo kot v neponovljiv čudež enkratnih novitet, ki jih poganja v obstoj Življenje s svojo tiho nevidno silovitostjo. Narava je na istem kot človek… je posledica življenja in ni regulatorka zakonov, temveč njihova uteleševalka… s to razliko, da brez svobodne volje narava ne more kršiti teh zakonov, kar dolgo in trdovratno uspeva človeku. Zato je narava popolna učiteljica, živa knjiga, ki živi skladno z življenjem in h kateri se človek mora priviti gol in bos, ponižnega duha in svobodnega uma, da bi zmogel sprejeti nauk, ki mu ga predaja.

Eden vidnejših zakonov življenja je, da ni posploševanja. Vsaka situacija je enkratna, zato odgovor na gornje vprašanje ne more biti splošen… odvisno je od tega kdo in kako ga nabira. Ko vprašam otroke, kaj je zanje lepo… odgovarjajo srna, zvončki, sonce, ogenj, zvezde… . Za koga so vse te lepote? Ste kdaj videli srno občudovati sončni zahod… ali veverico slaviti čudovitost življenja med tem, ko skaklja med zvončki? Seveda ne… vse te lepote zmore prepoznati le človek, kadar notranje podobno zveni kot zveni narava… sicer tega ne opazi, ne prepozna in ne ceni. Česar ne ceni, izgubi… izgubi zase, ne za drugega!

In če so vse te lepote samo za občudujoče človeške oči… ali ni zvonček kot nežno spomladansko bitje naravnost ‘navdušen’, da jih razveseli? Ko je mala Brina na zadnjih uricah nabrala šopek, je to počela s takim veseljem in zatopljenostjo… tako preudarno je presojala, kateri zvonček je že dovolj velik, da ga izpuli iz posteljice brez čebulice… da je v eni uri nabrala le nekaj zvončkov. A ta droben šopek belih lepotcev je razveselil malo Brino, njeno mamo in prinesel svež vetrc v njihov dom.

Gotovo si človek brez občutka to razloži po svoje in si misli, da če bi vsi nabirali zvončke, jih kmalu več ne bi bilo… a nekdo, ki tako razmišlja, ne vstopi v gozd, če pa že, lepot ne opazi… raje kot zvončke nabira srčne impulze. Nekaj je takih obiskovalcev gozda, ki ga brez mere in brez občutka ropajo za finančno korist… a to lahko počnejo le kratek čas, ker nespoštljivosti ni v življenju in naravi… s tem ubijejo sami sebe in zbolijo. Kdor pa ceni življenje v sebi in s tem naravo in njene lepote, jih bo dotikal spoštljivo in se obdržal v življenju. Tako vidite, ni nobene bojazni, da bi zvončkov zmanjkalo, dokler bosta brezbrižnost in nenasitnost vladali človeškemu duhu, ker ju nežna spokojnost gozda preprosto ne gane. Za Hosto M. Šumrada

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑

%d bloggers like this: