Odpoved kot prag nove zavesti (4/7) – Preobrazba identitete

Ljudje se istovetimo z idejo o tem, da smo glavni in ravno zaradi tega nismo. Lahko bi bili, če se ne bi potiskali v ospredje in svojo vladavino raje kot z nasilnim podrejanjem razkazovali s služenjem celoti. Življenje je Vladar, ki ga ne opazimo… vedno v ozadju skrbeč za vse. Vloga novega človeka je prav to, služiti celoti v vsakem svojem miselnem in vedenjskem gibu.

Težava pri tem je, da ne vemo, kako služiti življenju. Predolgo smo se zadrževali v območju, kamor življenje ne seže in pozabili na življenjsko koristnost. Zaprti in izolirani ne premoremo predstave o odprtosti in pretočnosti, ki jo za služenje življenju potrebujemo.

Kar lahko naredimo je, da popolnoma pozabimo ‘nase’. Bi radi vpeljali mir in razumevanje v svoj dom? Utihnite!

Pozabite, kaj vi mislite, pozabite kaj hočete ali nočete, pozabite, kakšni ste bili včeraj, pozabite ali vam je prav ali ne, dopuščajte drugim njih same z ‘napakami’ vred… skratka dopuščajte Življenju, da se godi skozi ljudi in dogajanje… in opazili boste, kako bodo ljudje okoli vas zadihali… in tudi vi.

Med nami je malo svobodnih. Ne mine dan, da ne bi na cesti, v trgovini, na delu, v medijih… opazila odrasle, kako brez pomisleka ukazujejo, prepovedujejo in kaznujejo… vse, a najbolj svoje otroke. Otrok je do 6 leta zadušen v kali. Zadnjič mi je 5 leten otrok zaradi zagledanosti na police s čokoladami z majhnim vozičkom zapeljal čez pot. Kot sulica v srce me je zabodel vreščeč odziv njegove matere na to njegovo ‘nerodnost’. Ne samo, da je ob tej nedolžni situaciji našla priliko, da se izživi v svojem nasilju, otroka je izvrgla iz prisotnosti, ga okarala in zaključila s svarilom, naj pazi kod hodi, meni pa je odvzela možnost, da bi ‘uredila’ zadevo po svoje. Je jetnica svoje misli, zato svobodo jemlje. Tega se ne zaveda, misli pa, da je dobra mati, zato se ‘upravičeno’ izživlja v svojem ‘mislim, kako se stvarem streže’. Mislite, da vi niste taki? Pazite, če je temu tako… kadar mislite, niste!


Trenutek prisotnosti (notranje tišine) bi pometel z vso to vedenjsko umazanijo! Trenutek, v katerem svoji misli ne dovolim nadzora nad sabo in raje v vsakem dogajanju ‘vidim’ Roko življenja. Ker hočem biti svobodna, dovoljujem svobodo. Preden avtomatično odreagiram, premerim situacijo in hipoma vem, kaj je treba. V primeru matere bi opazila nerodnost in odziv tistega, ki se mu je nerodnost zgodila. Če bi ta oseba sitnarila, bi se ji verjetno blago nasmehnila tako, da otrok tega ne bi opazil, da ga s klicanjem ne mečem iz njegove naravne prisotnosti… sitnobo pa razorožila z nasprotnim. Če bi oseba to lepo sprejela, bi se enako nasmehnila brez besed.

Vidim, da se vsako dogajanje najbolje izpelje takrat, ko ga nočem popravljati po svoje. Tudi ta ‘nerodnost’ je nenazadnje pod pokroviteljstvom Življenja. Pomnimo… brez Življenja stvari ne premorejo giba. Kdor nas hoče ‘varovati’ tako, da nam svobodo jemlje, lahko veste, da naše zdravje ni njegova skrb.

Namesto, da se imam za ‘skrbno’ mati in ‘dobro’ osebo…. naj bom raje točka pozornosti v toku Večne Zavesti! Sem okno, skozi katerega se lahko uresničuje sebična ali vse-vključujoča misel… okno, v katerega se življenje lahko ‘ujame’ in skozi izživljanje ujetosti v sebi izgori… ali pa se skozenj pretaka in svobodno živi.

Sledi: Odpoved kot prag nove zavesti (5/7) – Univerzalni internet

One thought on “Odpoved kot prag nove zavesti (4/7) – Preobrazba identitete

Add yours

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑

%d bloggers like this: