Kolikokrat se zalotimo, da se nam situacije ponavljajo… da se vrtimo v enih-in-istih zankah… kot posameznik in kot kolektiv. Zakaj? Človeštvo ima… s pojavom komunikacijskega omrežja še mnogo bolj izrazito… zbirno točko zaznavanja sebe in sveta pritrjeno na istem mestu. Ljudje vse bolj in bolj podobno dojemamo sebe in življenje. Poznavajoč to točko, je preprosto napovedati vedenjske vzorce ljudi ob vsakršni situaciji. To točko pa lahko opazimo šele takrat, ko nismo več v njej, da bi jo lahko pogledali od ‘zunaj’… tako kot ima ujet tiger živalski vrt za ‘svojo resničnost’, katere pravi obraz bi lahko spoznal šele, ko bi zapustil ‘svoj svet’ in stopil na prostrana stepska tla… sicer pa ne.
Vem, da je resničnost odvisna od moje perspektive in da je moja perspektiva območje mojega delovanja, v katerem se dotikam vzročnosti vsega v mojem življenju. Katero točko zrenja naj zavzamem, da moja perspektiva ne bo popačena… da sem torej stepski, ne ukletkan tiger?
Poskus bega… da bi se preselila v stepo ali pragozd… nima nič opraviti s premikom zbirne točke. Tako čvrsto smo pribiti na to točko, da je vsak njen premik čudež. Držanje točke na tem mestu nam pobere izjemno veliko moči, ker njen položaj ni naraven. Žalostno je, da smo se ljudje tako množično in tako dolgo hoteli pribijati nanjo… in to, ravno to je bila zame dolgo velika uganka… zakaj smo to hoteli.
Ljudje se radi zatečemo v vlogo žrtve in kažemo s prstom na sistem, ki naj nam bi ‘podmuklo’ vsilil svojo represijo, kateri smo zdaj kot potomci prvih privolilcev vanjo, primorani nemočno slediti. Spoznajmo, da je ta perspektiva naučena in ne naravna. Mislimo, da profitiramo z vztrajanjem v njej, ker bi odklon pomenil napor in plavanje proti toku. A je ravno obratno… vztrajanje v naučenem nam pobere vso življenjsko silo in ne dovoli lahkosti bivanja v naravnosti, v katero samodejno pademo, ko se nehamo oklepati te priučene točke.
Razumete? Izjemno veliko moči terja ubesediti nekaj takega v par odstavkih in veliko moči terja razumevanje tega! Gledano iz točke Moči, je to povsem nemogoče… nemogoče je pričakovati razumevanje svobode od jetnika in že sam poskus na to je ne-umnost. Povej ukletkanemu tigru, da bi lahko svoboden lovil antilope, pa te bo rejen in lenoben le debelo gledal? Vseeno pa… ! To je ‘nadzorovana norost’ vidcev, ki dajejo, kljub temu, da niso deležni razumevanja, hvaležnosti… dajejo, ker jih ‘imetje’ priganja v pretočnost, ne v zadrževanje zase. Zanj ni važno, kaj prejemnik naredi z darovanim, zanj je važno… in moralo bi biti tudi vam, če želite premakniti točko iz nemoči v moč… le to, kar daje on sam.
Videc se imenuje tako ravno zaradi tega, ker ‘se vidi’… njegova točka ni premaknjena iz svoje naravne lege t.j. iz pri-sebnosti… zato vidi, kaj gre iz njega, kaj on daje, kaj on misli, kaj njega poganja v delovanje. Če bi se ujel v past premaknjene točke, bi jo postavil ‘ven-iz-sebe’ in gledal v druge, gledal bi v ‘stvari’ in se ne videl, zato bi si moral o sebi (in svetu) ustvariti podobo, ideologijo, sistem. Ta predstava je kot neviden zid, ki ne dovoli stika z ničemer in z nikomer… je nepredušna zaprtost v ‘svoj svet’. To je miselna slepota, ki je vzrok vse človeške bede in zmede in je samo-hotena. Zakletkanega tigra ne pripraviš do tega, da bo premaknil svoje kosti in se pretegnil za ‘hrano’, čeprav bi to zanj pomenilo rojstvo Resničnosti in vstop v območje Živih.
Sledi: Odpoved kot prag nove zavesti (7/7) – Frekvenca živih
solahosta.com 
Leave a Reply