Odpoved kot prag nove zavesti (7/7) – Frekvenca živih

V seriji pričujočih prispevkov raziskujemo, kaj se dogaja in kako pademo v tok resničnega dogajanja. V prvem prispevku Uravnilovka življenja vidimo, kako življenje uravnava Samega Sebe v večno ohranitev. Spoznali smo moč t.i. nedelanja samega sebe, ki nas vrne v Življenjski tok. S tem je tako kot z prekrokano nočjo… ‘maček’ se pozdravi ‘sam od sebe, le prenehati se moramo onesnaževati (v misli in telesu).

Drugi prispevek Dekontaminacija okužbe nam je pokazal, kako nujno je, da se pomladimo v razmišljanju, da težke in mrtve zgodovine ne vlačimo v ta trenutek in smo zmožni z zaupanjem novorojenca zajadrati v negotovost vsakdana kot gospodarji nad stvarjo in ne kot njeni sužnji.

V Učenju iz dogajanja smo spoznali, da je notranja tišina vstopnica v Tok življenja… da nase in na svet gledamo tako, da ob tem dogajanja ne poimenujemo, ubesedujemo, razlagamo, komentiramo in ne sodimo. To lahko počne samo tisti um, ki ‘misli’, da ve… zares vedeti pa ne more nihče! Pomnimo, drža ponižnosti ‘vem, da ne vem’ nam odpre vrata v tiho znanje življenja in pomete z vsemi neživljenjskimi iz-misleki.

V Preobrazbi identitete smo skozi primer nekoga, ki je suženj svoje misli, spoznali vzorec nasilja, ki se kot izpuh vzdihuje iz človeške misli… vedno zaudarja in pušča ‘slab okus’ v atmosferi. Namesto, da mislimo o sebi kot o ‘dobrih ljudeh’, se raje dojemajmo kot točka pozornosti v toku večne zavesti in naenkrat v dogajanju ne bomo več videli drugih, temveč sebe. Spomnimo se, ni nas brez okolja in ni nas brez Življenja, ki vse stvari poganja v gibanje.

V prispevku Univerzalni internet smo navdušili za tak pristop k dojemanju sebe in sveta, ki popolnoma prevzame odgovornost za svoj življenjski položaj. Le-tega lahko krmilimo z osebnim žarom, ki kot radijska frekvenca zažari v življenje, namesto da zoprno brenči in moti Življenjski val.

V predzadnjem prispevku Premik zbirne točke zaznavanja smo videli, da je človeška točka dojemanja sebe in sveta postavljena iz-sebe, iz svoje naravne pri-sebnosti. Vsi ljudje smo nekakšni ‘premaknjenci’ torej, ki svoje življenje z gledanjem v stvari pretopimo v ne-prisebnost in duhovno umremo. Ponavljam… enako kor pri zdravljenju ‘mačka’, tudi tej ‘premaknjenosti’ dovolimo naraven padec… brez našega truda torej… v pri-sebnost takrat, ko svojo pozornost nehamo razprševati navzven in ostajamo v neprekinjenem zalezovanju samih sebe, kajti zate je pomembno samo in le to, kar oddajaš ti in zate ni pomembno, kaj dela nekdo drug.


Zadnji prispevek Frekvenca živih ustvarja podobo živih… vseh tistih torej, ki so se otresli naučenega t.j. neprisebnega vedenja in neprekinjeno ‘komunicirajo’ z življenjem. Vemo, da nas narava (Zemeljsko okolje) varuje in ohranja v njeni dimenziji, manj pa vemo o tem, kako nas Življenje preko narave vodi v Svojo dimenzijo. Poglejmo, kaj nas doživljanje narave uči:

Samostojnosti – Narava je odvisna od podpore Življenja, nikoli od drugih pojavnosti.

Učinkovitosti – S tem, ko narava vse spušča iz ‘svojih’ rok, dovoli, da je vse dokončano.

Nepočetja – Narava deluje/poučuje, ne da bi karkoli storila.

Ustvarjalnosti – Narava se izraža brez zadrževanja, nato molči.

Miru – Narava pozablja, česar več ni in si ne izmišlja, česar še ni.

Bogastva – Narava ima vedno dovolj.

Obilja – Narava dopušča življenju Njega samega, zato se ji življenjsko obilje dogaja.

Nevmešavanja – Narava se spontano prilagaja procesu življenja, se ne vmešava v njegov tok in se mu ne upira.

Nenačrtnosti – Narava nima svojega načrta za življenje in nima namere prispeti. Narava je!

Ne-lastninjenja – Narava nima ‘svojega’ življenja. Življenje je Eno in ne more biti last Svojih ‘posledic’.

Modrosti – Narava ve, dela in molči. Ima, a ne poseduje. Deluje, a ne pričakuje.

Svobode – Narava se ne oklepa predstav o tem, kaj naj bi bila, zato lahko zaživi to, kar je.

Rabe časa – Naravi je čas ustvarjalna sila. Narava ne reče, ‘nimam časa cveteti’. Ne imeti časa je isto kot reči, ‘nočem’!

Borbenosti – Narava je borka brez primere… nikoli je ne porazi jeza, obup, sovraštvo, malodušje, zavist in pohlep.

Notranje tišine – Narava si ničesar ne misli, zato lahko biva brez sodb o ‘pravilnem’ in ‘zmotnem’.

Ubranosti – Narava ne hiti… pa je v njej vse dokončano.

Mogočnosti – Narava svojo veličino tiho živi.

Jasnosti – Narava ima potrpljenje, da počaka, da se mulj usede in voda zbistri. Lahko miruješ, dokler se prava poteza ne pokaže sama po sebi?

Brezskrbnosti – Narava zaupa v trenutno dogajanje in se ne boji zase.

Ljubezni – Narava daje, ker ima… ne zato, da bi dobila povračilo.

Brezstrastnosti – Narava je brez sebičnosti in ‘osebnih’ želja v neprekinjenem zadovoljstvu.

Brezgrajnosti – Narava daje najboljše od sebe v vsakem položaju.

Umetnosti – Zven narave je glasba življenja.

Neustrašnosti – Narava deluje brez upanj in pričakovanj.

Inteligence – Narava se odziva inteligentno tudi na neumne poteze.

Brezvladja – Narava je red brez vlade. Več kot je pravil in prepovedi, več je tatov in prestopnikov.

Nežne trpežnosti – Nežnost narave premaga vsako nasilje. Voda je mehka, a prodre v skalo.

Preprostosti – Narava je zadovoljna z danostmi.

Pripravljenosti – Vse, kar potrebuje, narava ima in ničesar ne išče.

Ponižnosti – Narava ne ve, da ve… ne zaveda se svoje lepote.

Prisebnosti – Narava ne definira same sebe, zato je (pri sebi).

Voditeljstva – Velik voditelj je tisti, ki ga ne opaziš.

Plodnosti – Narava daje in ima vedno več.

Gibkosti – Kar je trdo in nepremakljivo, je v službi smrti, kar je mehko in gnetljivo je v službi življenja… .

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑

%d bloggers like this: