Klepet pod drevesi

Gozdna šola Hosta ni šola, ki uči o gozdu, temveč šola, ki se pusti gozdu poučevati. To je pomembno izhodišče, ki človeka iz ‘jaz hočem od življenja’ preoblikuje v ‘kaj življenje hoče od mene’. To darilo gozdnega odmika je bilo zame temeljita osebna preobrazba, ki je na glavo postavila vse, kar so me do tedaj učili. Mislila sem, da je pomembno, kar jaz mislim, si želim in hočem. Gozdni odmik je s tem gladko opravil. Življenja čisto nič ne zanima, kaj si jaz mislim o njem in o čemerkoli, preprosto zato, ker življenje ne misli, temveč biva in dela.

---

Enaka 180º preobrazba se mora zgoditi v vsakem, ki želi preživeti prehod na višjo raven zavesti, sredi katerega smo. Pozabiti moramo, kaj mi hočemo od življenja, katerim ambicijam želimo streči in katere apetite zadovoljiti. Ni ganilo vseh, še vedno pa je dovolj tistih, ki so jih koronske omejitve povabile k celoviti prevetritvi življenjskih prioritet. Veliko povem, če rečem, da je bolj kot to, kar jaz hočem, pomembno to, kar je ta hip potrebno, za kar potrebujem gibkost, da se lahko znajdem v vsakem položaju, ki se ne oklepa ničesar.

Kaj življenje ta hip potrebuje? Potrebuje veliko takih ljudi, ki so podobni drevesom, čvrsto ukoreninjenih v red življenja mirno prisostvujejo delu življenja in dovoljujejo, da jim On narekuje korak. Drevesa nimajo druge ambicije v življenju kot stegovati svoje vratove k soncu. Ali ni to najlepše poslanstvo kogarkoli pravzaprav… stegovati svojega duha k svetlobi? Življenje deluje iz splošnega dobrega, ne loči med tvojim in mojim. Vse, kar življenje naredi, neguje vse. Biti živ pomeni prisostvovati tej popolnosti in se ji pustiti izvleči iz lovcu podobne miselnosti, ki je v nenehni gonji za takim ali drugačnim plenom.

Sprva naš dih, nato naša misel in zatem naša čustva morajo ponovno zanihati z zvenom živih bitij na zemlji, od katerih je gozd kot enost najmočnejše bitje, ki zmore na najlepši in najnežnejši možni način nadvladati in potegniti za seboj pritlikavost človeškega duha.

---

Sedemdnevni proces osvoboditve, na katerega na Pokljuko 1. avgusta vabi ekipa Klepeta ob kavi, vas bo spomnil na vse tiste danosti, ki smo jih morda ravno zaradi podarjenosti, popolnoma zanemarili, da bi jih cenili in začeli zavestno negovati. To so življenje samo in dih (telo), ki nam je na kratko podarjen, da z njim delamo kot najbolje znamo. In življenjski pogoji, katerih lastnik je Življenje in ne človek. Sezimo življenju ponovno v roke in sestopimo s prestola brezčutnih nazaj, na naše pravo mesto ob noge Življenja, pod drevesa. Vse, česar se človek domisli, je mehansko, neživo posnemanje življenjskih procesov, je izpodrivanje življenja, je beg pred življenjem, je strah pred njim. Danes je dovolj, da ljudem zagroziš z majhnim, nedolžnim klopom ali drugo ‘smrtonosno’ nevidnostjo in ne bo več stopil v gozd ali sledil navdihom miselne jasnosti.

---

Daljše gozdno zadrževanje vam brez dvoma skristalizira dejstvo, da v življenju ne more biti ničesar smrtonosnega, lahko je le življenjenosno. Taka je lahko le smrtna misel, ki samo sebe zrcali na življenje. Ironija smrtne misli je, da ni resnična, da nima nobene moči v življenju, da obstaja le na imaginarnem nivoju človeškega uma…. vse dokler ji človek ne verjame in jo postavi za vladarico svojemu ravnanju. Takrat postane rušilna za tistega, ki jo uresničuje. To so posamezniki, ki ne bodo deležni življenja. Spoznajte to in stopite z vlaka, preden strmoglavi v propad. Dovolite, privoščite si in upajte si stopiti goli in bosi pred gozd in avtoriteto, ki mu vlada. Veliko bolje si je zazreti v oči prostovoljno, in ko smo še pri močeh kot biti v to prisiljeni na zadnji dih, prešibki za tak premik.

Sijte in bodite sijajni, Marjeta Šumrada

---