Januarska poseka // Cutting down trees

Ko sem prejลกnjo soboto kot ponavadi obhaja svoj konec gozda, so na petih koncih pele motorne ลพage in na desetine in desetine dreves je bilo ลพe podrtih ali oznaฤenih za odstrel. Sekali so po dolgem in po ฤez, tudi mlada in lepa drevesa, vsako, ki je koliฤkaj doseglo malo debelino, ne samo tu, tudi drugod.

Na socialnih omreลพjih vidim objave, v katerih protestirajo proti temu poseku in ฤutim njihovo boleฤino. Tudi meni se trga srce. Cela se trgam na dvoje. En del mene bi skoฤil pokonci, se postavil nemilostno v bran teh milih nemoฤnih bitij… drugi del mene ne bi naredil niฤesar. Ne zaradi ravnoduลกja ali brezbriลพnosti, paฤ pa iz razumevanja, da bi moja dejanja posegla v svobodo drugega. To pa je nekaj, kar ne smem narediti, ฤe hoฤem ลฝivljenje in svobodo.

Nikomur ne smem gledati pod prste in ga soditi za njegova dejanja. Od nikogar ne smem priฤakovati, da se spremeni zaradi mene. Nad nikomer ne smem zganjati tiranije, tako kot jo morda oni nad mano. Res sem/smo v zelo neugodnem poloลพaju.

A poskuลกam pogledati stvar iz odmaknjenosti. Recimo da se postavim tisoฤ kilometrov proฤ od Zemlje in jo pogledam kot en mali praลกek v polnini neskonฤnosti, praลกek, na katerem se, s svojimi dejanji odloฤam za ลฝivljenje ali za smrt. Sodba, teror, zahteve, prepovedovanja… so domena smrti in jih ne smem uporabiti za dosego svojega. Kaj mi preostane:

  • Lahko molim za te ljudi. Nikar ne podcenjujte te velike moฤi!

  • Lahko nekje drugje zasadim nova drevesa.

  • Lahko najdem somiลกljenike in po pravni poti doseลพem zaลกฤito gozdnih predelov.

  • Lahko dvigujem svojo vibracijo z razumevanjem in sprejemanjem nizkih dejanj soljudi in s tem pripomorem k dvigu kolektivne vibracije.

  • Lahko razumem, da je ลฝivljenje vsemogoฤno in lahko tak in mnogo lepลกi praลกek kot je Zemlja, ustvari z zamahom svoje volje! Kako mislite, je ta nastal? Po bilijonih let poฤasnega in nakljuฤnega materialnega preoblikovanja?

  • Lahko vem, da ne smem nobene stvari uporabiti za sredstvo, s katerim se borim proti drugemu ฤloveku. Odnos vedno postaviti pred stvar! Vedno!

  • Lahko ljubim in odpuลกฤam.

Ne skrbite ljube duลกe sotrpinke. Nobeno drevo zares ne umre, le umakne se na raven viลกje vibracije in si, morda s to ลพrtvijo, zasluลพi uฤloveฤenje. ลฝivljenje ลกteje ลพrtve kot bisere na boลพanski ogrlici in ko bo ลกtevilo dopolnjeno, bo reklo veliki Dovolj!

Vse, kar je dovoljeno, da se zgodi, ima dovoljenje iz Viลกjih sfer, zaradi pomena, ki ga mi ลกe ne poznamo. Karkoli se zgodi, sprejmite brez upora, brez delanja nasilja proti drugemu ฤloveku. To je past, v katero se ljudje lovimo ลพe predolgo, da iz ‘ฤiste ljubezni’ do neฤesa, delamo straลกna dejanja.

Ljubite, ljube duลกe in odpuลกฤajte in podedovali boste Boลพje Kraljestvo. Vse to so poslednje pasti, da bi ujele ฤim veฤ vas, sijoฤih duลก, ne dajte se uloviti. Joฤite z menoj, vsaka solza je preลกteta. Moฤ z vami… Marjeta ล umrada


Cutting down trees

Last Saturday, when I was visiting my end of the forest as usual, chainsaws were buzzing at the five corners and dozens and dozens of trees had already been cut or marked for cutting. They cut down long and wide, even young and beautiful trees, each of which reached a little thickness, not only here, but also elsewhere.

I see posts on social media protesting against this cut and I feel their pain. My heart is breaking too. I am torn in two. One part of me would jump up, stand up mercilessly to the defense of these sweet helpless creatures… another part of me would do nothing. Not out of indifference or indifference, but out of the understanding that my actions would interfere with the freedom of another. But this is something I must not do if I want Life and Liberty.

I must not look down on anyone and judge them for their actions. I can’t expect anyone to change for me. I must not exercise tyranny over anyone, as perhaps they exercise it over me. I am/we are really in a very unfavorable position.

But I try to look at things from a distance. Let’s say that I stand a thousand kilometers away from the Earth and look at it as one small dust in the fullness of infinity, a dust on which, with my actions, I decide for Life or for death. Judgment, terror, demands, prohibitions… are the domain of death and I must not use them to achieve what I want. What I’m left with:

  • I can pray for these people. Never underestimate this great power!

  • I can plant new trees somewhere else. I can find like-minded people and achieve the protection of forest areas through legal means.

  • I can raise my vibration by understanding and accepting the low actions of fellow human beings and thereby help raise the collective vibration.

  • I can understand that Life is omnipotent and can create such and much more beautiful dusts than the Earth with an instant of its will! How do you think this one came about? After billions of years of slow and random material transformation?

  • I can know that I must not use any thing as a means by which I fight against another man. Always put the attitude before the thing! Always!

  • I can love and forgive.

Do not worry, dear fellow sufferer. No tree ever really dies, it just retreats to a higher vibrational level and, perhaps with this sacrifice, earns its incarnation. Life counts victims like pearls on a divine necklace, and when the number is replenished, It will say great Enough!

Everything that is allowed to happen has permission from the Higher Realms, for a meaning that we do not yet know. Whatever happens, accept it without resistance, without doing violence to another human being. This is a trap we humans have been falling into for far too long, doing terrible things out of ‘pure love’ for something.

Love, dear souls, and forgive, and you will inherit the Kingdom of Heaven. All these are the last traps to catch as many of you shining souls as possible, don’t get caught. Cry with me, every tear counts. May the force be with you… Marjeta ล umrada

Leave a comment

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑