Kritiziranje – izlivanje moči v prazno

Kritiziranje, primerjanje, klevetanje, gledanje v druge, obrnjenost navzven… je lastnost parazitskega vedenja. Parazit nima svojega lastnega življenja, hrani se z zajedanjem v življenja drugih. Tako lahko živi nekdo, ki svojo inteligenco trpa v neum parazita in sebe obsodi na odvisniško življenje. To ne more biti odločitev ljubezni do življenja, to ni odločitev svobodnega človeka. Kadar nekoga skrbi lastno preživetje, udobje in uživanje, lahko živi kot parazit. Kadar nekoga skrbi lastna osvoboditev, ne more živeti kot parazit. Dojenček sesa materino mleko, a ga ne dojemamo kot parazita, ker dojenček sesa materino mleko samo zato, da se matere osvobodi. Parazit pa svobode nikoli ne namerava, zaradi lastnega preživetja zajeden v življenje drugega, mu svoboda pomeni grožnjo, smrt.

Parazit sveta še nikoli ni videl, ves čas ga gleda skozi oči gostiteljev, v katere je zajeden. Če bi premogel toliko moči, da bi za en trenutek odvrnil pozornost iz skrbi zase, potem bi se zgodil tisti rez, ki mu pravimo duhovno rojstvo, nevezano na nastanek telesa, ampak na svobodno odločitev za življenje. Prav to je velik čudež, saj mora parazit dobesedno zatajiti svojo naravo, da bi sprožil ta moment, pozabiti mora vse, kar ve in zapustiti vse, na kar je bil vajen in brez padala skočiti v prazno, v popolno zaupanje življenjskemu procesu. Dovolj bi bilo sicer le hrepenenje, stanovitno, neusahljivo hrepenenje po svobodi, da se življenje v njem ponovno zgane, a kako bo parazit mogel zahrepeneti po lastni smrti? Ravno to se mora zgoditi! Parazit mora umreti v svojem mislim, kaj je življenje, mislim, kaj je zame dobro, mislim, kaj moram, da preživim itd., da bi spustil svoj prises in poletel v svobodo. Temu pravim smelost, pogum v pravem pomenu besede.

Bojevništvo je lov na moč, je zalezovanje svojega obnašanja neusmiljeno in nežno obenem, da lahko potegnemo jasno ločnico med tem, kar nas neguje in med tem, kar nas uničuje in to vedenje zaživeti. Dokler imamo vso pozornost usmerjeno v lastno preživetje, nam ne ostane nič več moči za uvid in poteze proti osvoboditvi. Moč si moramo privarčevati, sprevideti, kaj nam jo jemlje in se temu v nadalje izogibati, se vzeti v roke in se spraviti v red, kajti vsak dan odlašanja pomeni manj moči in težje je prebiti nevidni strop, ki nam ne dovoli preobrazbe iz bube v metulja.

Za Hosto Marjeta Šumrada


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s