Neobčutljivost – naš največji zločin

Vsi po malem zaudarjamo. Vsaka rastlina rase iz blata, kar šteje je ali iz njega navrže kak cvet. Nič lepega ne more nastati, če korenine niso v blatu. Če imamo predobre pogoje, če nam je preveč udobno, nimamo možnosti razcveta. Smo v preobrazbi? Vse je v procesu preobražanja, to je nrav življenja. Če odgovorimo z da, potem nič drugega ni važno, živi smo in to je vse, kar je šteje. Če smo stagnirana mlaka, potem potrebujemo nekakšen šok… bolezen ali izgubo. Vsako drugo življenje bi ne moglo ostati na navoju zarodka, ker se odziva na življenjske impulze, ki poganjajo v neprekinjeno rast. Človek se mora razviti v nekaj drugega kot je vsako drugo življenje na zemlji, ker edini ima to svobodo. Če ostane na nivoju preživetja in samo-zadovoljevanja, ga stagnacija na tej točki naredi slabšega od vsakega drugega življenja. Smo izjemno drago življenje, da jemo, da spimo, da se premikamo, kaj vse potrebujemo! Največ nasilja nad življenjem pa delamo v iskanju užitka in zabave. Kot ljudje smo naredili veliko lepega ob boku mnogo hudega. Rast osebne moči lahko razumemo kot zmanjševanje grdobije ob kateremkoli početju. Imamo radi nogomet? Ga igramo tako, da se narava ob nas veseli in živali ne bežijo? Ali ga počnemo pompozno, bombastično, hrupno in samovšečno, da preženemo vsako živo bitje? Smo iz njega naredili posel, nad pomembnost, nacionalno himno, cestne zamaške, množično evforijo in vojno nasilje?

Naš največji zločin je, da smo tako zaposleni s svojimi posli, da ne občutimo bolečin drugega življenja. Zaradi neobčutljivosti živimo v prepričanju, da je vse enako neobčutljivo, vse enako mrtvo kot smo sami. Občutimo zadušenost zemlje pod betonskimi pokrovi mest? Opazimo bitko redkih z asfaltom zasutih dreves v mestih? Opazimo stisko našega telesa od življenjske podhranjenosti? Opazimo, kaj nam povzroča bolečino? Opazimo, kdaj bolečino povzročamo drugim? Prepoznamo živ sadež, ki je rasel na soncu in ga je utrgala roka občutka, od nedozorelega sadeža, ki zori v temi in ga trga ‘stroj’? Ločimo mrtvo od živega? Smo tako izostrili čute in telo, da nam to povejo sami?

Smo zelo občutljivi za to, kar se dogaja nam, malo ali nič pa za to, kar se dogaja vsemu drugemu. V tem stanju se najlepša dimenzija človeka ne more izraziti. Moramo postati občutljivi za življenje. Občutljivost je vez z življenjem, je nevidna nitka, po kateri nas življenje vodi k sebi, nas neguje in vzdržuje s svojimi darovi.

Za Hosto Marjeta Šumrada

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑

%d bloggers like this: