Mistika gozda – energijska sorodnost dreves

Misticizem obstaja samo zato, ker obstaja lenoba samo-spoznanja. Česar ne poznamo, naravno postane mistično, tuje. Mistik ne postane nekdo, ki ima danosti, ki jih drugi nimajo, ampak ker je prebil parametre običajne zaznave, prebil je steklen strop zatopljenosti vase. Misticizem ali pot vase ni odkrivanje drugega sveta. Samo to je, da se je tako malo ljudi potopilo v naravo bivanja. Večina se je zaustavila na izhodiščem nivoju čutne zaznave. Če gre zaznava preko čutov, vstopi v območje, ki presega fizično. Pogled na naše telo nam da vedeti, da smo ga tekom časa pridobili in ga bomo tudi izgubili. NekdoNekaj je za tem, ki telo pridobiva in izgublja, bivanje je nefizično. Kar je pomembno pri našem trenutnem obstoju, v zaznavanju ne šteje nič! Brez telesa ni obstoja, imeti telo pa predstavlja tveganje, da se ujamemo v njegove meje in nikoli zares ne bivamo. Ko enkrat nekomu uspe videti, doživeti in ravnati s primarno dimenzijo življenja, ki ima svoje zakone in energijska dejstva, postane živ… biva, ne le obstaja.

Misticizem ne prihaja iz vzhoda, prihaja od znotraj in ni skrit, je povsem odkrit, prenika iz najmanjše pore življenja. Le to je, da ne znamo brati njegove govorice in da nas vse drugo bolj zanima kot lastno bivanje. Zaradi osebne neuglašenosti z besedo misticizem in zaradi nuje po 180 °C preobratu naše pozornosti, raje uporabljam besedo Mistika in pod to razumem dimenzijo bivanja, maternico vsega, Moč… je ženskega spola, pri vstopu vanjo potrebujemo hladno energijo; tenkočutnost, zbranost, umiritev, odmaknjenost, samoto, nežnost in neskončno potrpežljivosti.

Zakaj Gozdna mistika? Ker je drevo človeku najbolj sorodno bitje, samo da diha počasneje in zato dlje živi. Človeška energija se naravno uglasi v objemu dreves. Vsako drevo ima svoj zven in svojo moč. Najmočnejša drevesa so zdrava stara drevesa, ki niso bila dotikana s strani človeka, obrezovana, gnojena… in živijo v zaledju drugih divjih dreves. Pot mistika potrebuje podporo takih dreves zato, ker v sebi nosijo spomin na prazven življenja, s katerim se naše telo, v kakem tihem trenutku, sam od sebe uglasi. Dokler ne veš, ne obstaja, dokler samo veš, je mistično, ko doživiš, postane moč.

Za Hosto Marjeta Šumrada

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑

%d bloggers like this: