Občutljivost za življenje

Da začutimo življenjem rabimo le malce ljubeče pozornosti. Morda se sliši pre-enostavno, da bi bilo resnično, a ohranjati tako notranjo klimo v vsaki življenjski situaciji, je izziv posebne vrste. Ljubeča pozornost je kvaliteta, ki jo zasadimo v obnašanje kot izbrano seme na oplet vrt. Najprej jo hočemo, nato pripravimo ugodne pogoje zanjo, potem jo vdelamo v obnašanje in jo neprenehoma negujemo tako, da jo živimo. Najlažje jo nahranimo z naravo, takrat se lahko odpremo brez strahu. Privoščimo si redne kopeli narave, vzemimo si trenutke zavestne sprostitve, v kateri se pozornost sproščena vsakdanjih opravkov zmore obrniti na življenje. V teh trenutkih obsipavajmo telo in pozornost z živim… hodimo po zemlji, pod drevesi, izpostavljajmo se živalskim glasovom, predajajmo se dežju, soncu in zvezdni svetlobi, ognju in tekoči vodi. Naše telo se naleze njenih energij, kadar se zlijemo z njo, torej takrat, ko v naravo ne nosimo samih sebe, svojih skrbi, najbolje je, da molčimo in se smehljamo, se vživimo v igrivost otroka ali preprosto dovolimo dihu zlitje z okoljem. Zavzemimo držo ponižnosti, v kateri se zavemo, da ne vemo niti tega, kako se celice telesa držijo skupaj, da se telo ne razpusti. To je Milost, ta sila, ki vse poganja in vse veže v prečudovit ples. Zavejmo se milosti, ki nam tale hip omogoča prebiranje teksta in v naslednjem trenutku nekaj drugega. Vse je zaradi Nje.

Obrnimo našo občutljivost iz pozornosti na jaz, v pozornost na življenje. Znebimo se oklepa in se razlijmo čez meje fizičnega telesa in opazimo vse, kar se v danem trenutku godi, brez ločevanja, kaj je pomembno in kaj ne. Vse, kar se zgodi, ima svoj smisel, sicer se ne bi godilo. V Življenju ni pomot. Razsežnost življenjske modrosti močno presega umljivost človeka, zato ne poskušajmo razumeti, le zaupajmo v življenjski proces. Sprejmimo vse, kar nam prinese, brez sodb in samo pomilovanja, če ni ravno tako kot smo si zamislili. Samo-pomembnost je daleč najmočnejši jemalec moči. Izčrpa nas z upiranjem, očitanjem, užaljenostjo, maščevalnostjo, slabo-voljnostjo, depresijo…, spremeni pa ničesar, razen, da nas izmozga in nam vedno bolj jemlje moč uvida.

Narediti ničesar, da bi vodo speljali na svoj mlin, je biti osvobojen pasti jaza. Jaz razmišlja ločeno misleč, da lahko živi sam od sebe. Odprimo se za življenjske rešitve, priznajmo si, da ne vemo in pustimo življenju, da izživi samega sebe. Dovolimo si neskončne tenkočutnosti, naše izvorne kode, ki buhti iz najmanjše podrobnosti živih, vsaj v trenutkih popolne neogroženosti, kadar smo v naravi. Počasi si telo nabere dovolj trenutkov povezanosti, da iskra enkrat preskoči v plamenenje.

Za Hosto Marjeta Šumrada

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑

%d bloggers like this: