Moč molčečih

Pot samo-spoznanja ni psihološki proces, nič nima opraviti z vsebino glave in s spominom. Je življenjski proces, je izkustven uvid, je nekaj, kar doživljamo s celim telesom. Obuditev telesne zaznave nastopi v tistem hipu, ko v glavi obmirujemo. Ta premik iz glave v trebuh ali iz razmišljanja o življenju v doživljanje življenja se zgodi, ko se dojemamo kot del življenja, ko ne stojimo več kot jaz nasproti svetu. Lotevamo se vsemogočih metod, ki bi nam pomagala utišati glavo, a je že tako, da bolj kot se trudimo prenehati z nečim, močnejše postaja.

Zapreti usta in molčati je pol poti. Da bi dosegli notranjo tišino, nehajmo premlevati sami sebe. Če nekaj razmišljamo o sebi, če mislimo, kako pametno je nekaj, kar počnemo in mislimo, kako bomo utihnili? Pristno spoznanje lastne neumnosti, da v resnici ne vemo ničesar o sebi, ne o skrivnostih življenja, nam ustvari ugodne pogoje za preprosto zrenje v življenje z veliko čudenja in hvaležnosti. Če tale hip prebiramo to besedilo v popolni notranji tišini, se v nas prelije ogromno moči in pade kot seme na plodna tla, ki se bo zaradi ugodnih pogojev opletega notranjega vrta prijelo in razraslo v neslutene možnosti. Če med prebiranjem teksta presojamo in ga predalčkamo glede na svoje trenutno razumevanje, ne bomo vase nikoli spustili nič novega. Vse, kar nam pride pred oči in kar se nam zgodi tehtamo skozi sito dosedanjih izkušenj, sprejmemo ali zavrnemo, primerjamo in tekmujemo, cenimo ali necenimo, se strinjamo ali ne strinjamo, komentiramo tole obleko in tale posnetek, podajamo mnenja temu in onemu itd. itd… v tem primeru nimamo nobenih možnosti miselne zaustavitve, četudi se lotimo vseh metod, kar jih mistika pozna.

V hipu ko mislimo, da je to, kar mislimo, nekaj vredno, potem zaustavitev ni možna. Um vse močneje pritiska na telo, ga prepiše in zaduši. Človek ostaja v nenehnem konfliktu s samim seboj, telo pa kasira. Ko uvidimo, da v miselnem procesu ni nobene življenjske vrednosti, da je to neprestano recikliranje preteklih izkušenj, spominov in opazimo ta vzorec, ki nas drži na enem in istem mestu, potem se počasi oddaljimo od njega in se sesuje. Brez naše pozornosti nič ne more obstati. To je trenutek velike osebne preobrazbe, ki sprosti pozornost iz navidezne resničnosti, ki obstaja samo v naši glavi. Ko je pozornost enkrat sproščena, se samodejno usmeri na življenje, ki nam je teklo pred nosom brez našega zavedanja. Pozornost, osvobojena umske zaciklanosti, osvobodi tudi telo, človek se sprosti, tok moči začne teči skozenj, njegovo gibanje je mehkejše, prisotnost v dogajanju pa mu da eleganco v manevriranju skozi življenje, kar telo hvaležno vrača s sijajem in vitalnostjo.

Za Hosto Marjeta Šumrada


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s