Skrivnostna moč nepočetja

Mukotrpna je pot do sebe. Kdo sem zares? Kaj ostane, kadar iz sebe izluščim vse, kar je vame prišlo do zunaj? Za bojevnika so to vprašanja visoke vrednosti, njegovo hrepenenje je zazreti si v oči brez mask in predstav o samem sebi, preden bo v to primoram v trenutku smrti. Prvi korak, ki ga naredi v smer iskanja svojega pravega obraza, določa vso nadaljnjo pot.

Pot do sebe terja počasno in vztrajno trebljenje tujkov iz sebe podobno kot trebimo klopa…, ki je z glavo prisesan v naše telo. Pri tem početju ne potrebujemo priročnikov, tečajev in šol, potrebujemo le malce pozorne prisotnosti, da klopa opazimo in ga z občutkom povlečemo iz sebe z glavo vred. Prvi korak v smer iskanja sebe je torej nehati se ozirati ven, nehati iskati, nehati spraševati in s tem nehati negovati zmedenost. Ko je ta korak jasen in narejen, ko se človek pomiri z dejstvom, da zunaj sebe ne more najti poti vase, potem ga čaka prva resna preizkušnja… nemir njegove pameti. V trenutku, ko se zaustavimo in pademo v tišino, jo naša misel zapolni sama s sabo. Misel in telo sta pridobitvi, dodani temu, kar sem. Če so te misli nezavedne, v celoti prepišejo pristni jaz. Kadar se jih zavemo, nimajo nad nami nobene moči… kot črvi na žarku zavedanja se posušijo.

Program ne dovoljuje svobode in ustvarjalnosti, ima točno določen izid in v naprej lahko vemo, kakšne rešitve in ideje bodo prišle iz njega, odvisno s čim se kdo istoveti. Kadar dovolimo, da naša misel vlada našemu ravnanju, potem sami sebe obsodimo na ječarsko, ponavljajoče se in rutinirano funkcioniranje podobno kot deluje vsaka naprava. Resnično prepoznanje tega človeka ohromi in mu pomaga obmirovati. Šok uvida zaustavi misel in takrat človek prvič zares vidi. To je pravi mali čudež, ki ga rodi trenutek notranje tišine. To je najtežje, umoriti svoj ‘jaz mislim’, čeprav je vse, kar bi moral zares narediti to, da ne naredi ničesar, niti misliti ne.

A uma nismo trenirali v mirovanju, v tišini, v samoti, v razumevanju, da jaz nisem svoj um in telo, zato smo lahko vodljivi za nemir, ki se bo zganil ob prvem namigu notranje tišine in začel vleči poteze v svojo korist, se grebsti za svoj obstoj, ki se hrani z razburkanostjo razpoloženj in utaplja v iztrošenosti. Mir za svoj obstoj potrebuje prostor, manever, mir biva v svobodi tišine zroč v samo jedro stvari.

Za Hosto Marjeta Šumrada


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s