Užitek ali radost

Navdih je vzniknil iz branja Hönnove objave, zakaj bi si nekdo želel svobode, če nima potem nič od življenja. Ne sme piti in jesti, kar mu paše, ne sme seksati, s komer mu paše, govoriti brez premisleka, brzdati mora gone… . Sama svobode ne vidim v odrekanju čemerkoli, ampak v tem, da me potrebe in odvisnosti nimajo v oblasti. Vse to lahko počneš, a kaj, ko ti potem vse te stvari ne pomenijo več ničesar, samo svinjajo te in oddaljujejo od radosti. Preseganje telesnih in umskih odvisnosti popelje človeka na nepojmljivo potovanje povsem drugačnih ‘užitkov’.

Človek, ki to ve in teži k osvoboditvi, je moder človek, ki zaživi novo dimenzijo samega sebe. Rase iz osvobojenosti izpod jarma trenutnih pridobitev kot sta telo in um (in vseh stvari, znanj in časti pridobljenih od rojstva do smrti) in jima ni več podvržen na milost in nemilost. Radost zadiši v njem kot učinek te osvobojenosti. Za užitek potrebujemo nekaj ali nekoga. Radostni smo ali nismo. Globlje kot smo v užitku, bolj smo zvezani z nečim ali z nekom. Če nam je to odvzeto, se zlomimo, trpimo abstinenco in jo nadomeščamo z drugimi nadomestki. Vez ni nekaj, v čemer bi kdorkoli užival, svoboda je tista prva kal v človeku, ki poganja vse ostale. Svoboda v svojem izvoru korenini v prostoru vseh možnosti, zato je vsakršna vez za človeka veriga okoli vratu. Bolj ko se prepuščamo užitkom, bolj zvezani smo in težje se samo-voljno osvobodimo. Najpogostejši osvobojevalec izpod terorja uživanja je zlom telesa ali odnosa. In kakor se čudno sliši, so zlomi in izgube način, kako inteligenca življenja vodi zablodelega nazaj k sebi, k svobodi.

Radost je samonikla, je esenca zavestno pridobljene svobode in jo stvarne učinkovine ne morejo potešiti, ravno nasprotno, poteši jo lahko popolna nevezanost na stvari, tudi in predvsem na svojo lastno stvar, telo-um. Ko enkrat razpletemo zvezanost s svojim telesom in mislimi, se ustvari razdalja do tega, kar nisem in šele takrat zasijem v tem, kar sem. Osvoboditev ni dodajanje temu, kar sem, je držanje na razdalji vsega tistega, kar je pridobljeno. Ta ločnica rodi vsesplošno pomiritev energij, ki so v zvezanosti s tujki postale škodljive same sebi. Kot bi vstali iz groba, kot bi prvič zares zadihali. Zakaj svoboda? Kaj bi raje, uživali ali bili radosti, živeli v jetništvu ali na svobodi, bili zmedeni ali si bili na jasnem, bili bolni ali zdravi… ?

Za Hosto Marjeta Šumrada