Vpletenost v življenje

Spomnim se pra-babice, ki je preživela svojega moža, svoje otroke in nekatere vnuke. Pa tudi zdravnike, prijatelje in znance, ki so ji svetovali, da jo bo tako življenje, kot ga je vodila, pokopalo. Ko sem prihajala k njej na obisk, sem bila še majhna, a ne tako zelo, da se ne bi spomnila njene posebnosti. Takrat nisem mogla te posebnosti ugotoviti drugače kot s preprostostjo, s katero se je vklopila v pogovor ali igro z mano, na igriv …ali norčav ali na bedast način, ni bilo važno, pri njej ni bilo mej, prepovedi, omejitev ali sodb glede obnašanja, bila je res vabljiva soigralka, medtem ko so drugi odrasli jedli in pili in klepetali o ‘resnih’ zadevah za mizo. Ko sem pohajala z njo po obronku gozda, se je včasih tako zatopila v opazovanje mravljišča, da so ji solze prišle na oči. Nisem spraševala zakaj, kot otrok sem vedela, da ne zaradi žalosti, bila je kot divja žival povezana z bitji kot ena izmed njih in ganjena ob usklajenosti te drobne množice. Tisti skrivnostni nasmešek Monalize, ki ji je ob takih trenutkih lepšal obraz, me je potegnil v detektivsko držo in znali sva potegniti tisoč in eno modrost iz njihovega obnašanja.

Njena preprostost ni bila šolana, ni bila načitana, ni sledila novicam in ‘napredku’ človeštva in ob nedeljah ni poslušala osmrtnic. Nikoli je nisem videla sedeti za mizo, jesti in govoriti. Kadar so jo vabili k mizi, je po pravilu odgovorila, da je sita. Danes razumem, da ni bila sita hrane, bila je napolnjena z duhom vpletenosti v življenje, ki nikogar ne pušča lačnega. Preprostost je v njej pustila prostor Zanj. Njena ‘posebnost’ je bila v vživetosti, v sposobnosti pronikanja v lepoto življenja, v dihanju z ritmom življenja… počasen, poglobljen, vpleten, strasten, ki ga danes živeči ljudje prepišemo, zadušimo, izrinemo iz sebe s konzumiranjem. Ona se je življenja dotikala nežno kot bi imela roko iz pajčevine in stkala z njim nadvse očarljivo vez… zdelo se je kot da se hrani z njim. Danes živimo mimo življenja in ga teptamo z vsem svojim žitjem. Goltamo ga, hlastamo ga, ga nenasitno žremo, si ga nasilno podrejamo in ostajamo vse bolj sestradani. Izgubljen stik z Življenjem nadomeščamo z vse bolj vročičnim konzumiranjem, akumuliranjem, nabavljanjem, pridobivanjem, žretjem…, da se življenje nima kam priliti v nas. Do vrha napolnjeni z miselno, čustveno, duhovno in materialno kramo smo postali popolnoma zaprti za svež vetrc življenja. Ljudje, naredimo si uslugo, očistimo svoja telesa in glave in domove vse nepotrebne in prežvečene krame… in nepotrebne bodo postale mnoga danes sicer zoprne stvari… zdravila, stres, konflikti, odvisnosti, bolezni…, ki jih nezmotljivo poraja konzumacija miselnih in stvarnih smeti.

Za Hosto Marjeta Šumrada

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑

%d bloggers like this: