Življenje je inteligentna zavedajoča se moč, ki ljubi t.j. poraja in neguje vse stvari, jih ne obremeni s seboj in ko je za nekaj zaslužna, si za to ne prisvaja zaslug. Bolj, ko opuščamo prepričanost v svoj prav, bolj ko zaupamo življenjskemu dogajanju, močnejši smo. Ponoči se ne zbujamo zaradi skrbi in nadzora. Pomirjeni smo s prepustitvijo dela drugim in zaupamo telesu, da nas bo zbudilo, vodilo s svojo intuitivnostjo in pozdravilo, kadar mu vsilimo svoj prav. Princip enosti ne deluje na premoči enega nad drugim. Če se trudimo obvladovati zadeve, življenjsko silo zmotimo in nam postane tuja. Postati eno z življenjem pomeni, zaupati mu.

Vse, kar se zgodi, se zgodi zato, ker življenje to podpre s seboj in se ne zgodi, če tega ne podpre, ne glede na to, koliko si za to prizadevamo. Karkoli se torej zgodi ali ne zgodi, je v službi moči. Odločanja in nadzora smo sposobni takrat, kadar zmoremo delegirati avtoriteto, zaupati drugim. To pomeni jih ljubiti in negovati, jih ne preobremeniti in si za uspeh ne prisvajati zaslug. Bolj ko spuščamo nadzor, bolj kot zaupamo, bolj spoznavamo enost delovanja, kar je dobro zate, je dobro zame. Pri presoji, komu zaupati, se lahko zmotimo, ni važno, važno je, da plujemo s tokom življenja, ki nam samega sebe zaupa v popolno varstvo. Z gledišča življenja se vprašajmo, v kolikih primerih se je življenje uštelo, ko je zaupalo samega sebe v varstvo človeku?

Za Hosto Marjeta Šumrada