Eden vidnejših obrazov prebujenega uma je ‘videnje’ polarnosti življenja. Tuja mi je misel na radikalno ločnico med dobrim in zlim, v imenu katere zahtevam pravico. Kadar se zgodi določena krivica ali zločin, se človeška čustva globoko vznemirijo. Zase vem, če bi bila soočena npr. z morilcem Židov v 2. sv. vojni, bi se v meni zganil bes brez primere, ki si ga v sedanjih okoliščinah ne morem niti predstavljati. Že ob tožbi ljubice pokojnega očeta, moje vrstnice, ki nas s pohlepom in lažmi že leta vozi po sodiščih, zaznavam v sebi vzdigovanje besa. V obeh primerih se zdi bes upravičen.
Istočasno pa prepoznam relativnost osebne čustvene vpletenosti bodisi v kriminal, ki se je zgodil drugemu ali se godi meni. Način, kako se borim proti zločincu, ni drugačen od borbe ose s pajkom, ki sta si naravna sovražnika, zato zločinca ne morem gledati kot zlo, le kot naravnega sovražnika, ki ima svoje mesto v dinamiki življenja. Lahko je ljubiti ljubke in krotke, a kako naj vem, kaj je v meni, dokler nisem soočena z grdobijo?
Stopnja, do katere obsojam druge in v njih vidimo hudobijo, je stopnja, do katere se ne zavedam teh sil ali potenciala teh sil v sebi. Diktatorji, morilci, pohlepneži so izraz kolektivne zavesti množice, ki se ne zaveda svoje hudobije in jo projicira navzven na druge in neti sovraštvo, ki ustvarja zločince. Stopnja, do katere prepoznam in sprejmem temno plat sebe, je stopnja, do katere hudobije ne morem več pripisovati grešnim kozlom in do katere nisem več sposobna grdobij do drugega. Ko v celoti sprejmem lastno hudobijo in jo ne sodim niti, kadar jo uresničim, jo uničim do fundamenta.
Za Hosto Marjeta Šumrada
