Koliko se zares poznamo?

Naravni red

Nevrologi niso prišli še blizu razumevanju zaznavnega sistema, vseeno pa zavestne odločitve izhajajo od tu. Človek je neskončno modrejši v svoji naravi kot bo kdajkoli v tistem vidiku uma, ki se ga zaveda, ker zaznavni sistem presega zavestne misli. Če rečemo, da je naš zaznavni sistem nezanesljiv, da je kaos naključnih impulzov brez kontekstualnega pomena, potem s to izjavo sporočamo, da smo utelešena zmeda, ki ji ne gre zaupati.

Red narave je nedoločljiv. Noben oblak ni ‘pravilne’ oblike, vseeno pa ne moremo reči, da je kaotičen. Če pogledamo vrt, vidimo lepo urejene potke in gredice brez plevela. Kaj se zgodi s tem ‘redom’, če vrta ne dotaknemo mesec dni? Pojem naravnega reda razumemo, če pogledamo v gozd, kjer na prvi pogled ni videti ‘urejenosti’, vseeno pa v njem vidimo brezhiben red, ki najbolje deluje takrat, ko ga pustimo pri miru. To je koncept narave, ki mu gre zaupati in del katerega je tudi človek v svojem nezavednem vidiku, v tistem, ki deluje sam po sebi in ne terja zavestnega vmešavanja.

Alternativa temu je ‘misliti’, da mi znamo bolje in naravo, vključno z nami prisiljujemo v pojem reda kot ga razume človek in v katerega ujeti ljudje postanejo njegovi agenti, ki kažejo na vsakogar, ki ga ne uboga. Pot iz te pasti je ne zaupati lastni misli in se zanesti na občutja trebuha, ki zaznava neposredno in obide prevajalca v glavi, na njegovo ‘črvičenje’, ki nas opozarja na neugodne okoliščine ali na ‘metuljenje’, ki nam sporoča, vse je dobro. Točka evolucije zavesti na kateri smo zdaj ni le sprememba, je kvantni preskok, je preobrazba kvalitete zavesti iz hodečega telesa v čuteče zaznavno bitje.

Za Hosto Marjeta Šumrada