Ponižnost je vstopnica v življenje

Zamislimo si, da živimo v natančno taki situaciji, v kateri smo, le da na svetu ni ene same knjige, priročnika, tečaja, šole, učitelja, guruja, strokovnjaka ipd., ki bi nam govoril, kaj nam je storiti. Smo tukaj sami s seboj in se počutimo popolno in celovito odgovorne? Če je tako, potem imate pronicljiv in oster um, ki se ne pusti zmesti. To je jasnost uma, osvobojenega glavnega toka človeške misli, izkušenj in znanja. Dani izziv je vedno svež, nov, enkraten in tukaj pred nosom. Z njim se ne moremo soočiti na enak način kot z izzivi v preteklosti.

Jasnost vpogleda pomete z vso pametarijo človeškega znanja, ki nam ta hip vlada. Jasnosti tako nimamo, če izhajamo iz tega, kar vemo. Jasnosti nimamo niti takrat, kadar nam je mar za užitke, rekreacijo, zabavo, kariero…, ki zrcalijo fundamentalno nevednost o koncu časa, v katerem živimo. Jasnosti ne premoremo niti takrat, ko naš dan zapolnjuje rutina, narekovana od zunaj in nismo samonikli. Brez jasnosti ni odgovornosti, ni odgovarjanja na dani izziv, so le reakcije glede na trenutni miselni konstrukt, ki nam vlada.

Dopuščamo možnost, da ne vemo, kako se izziva lotiti in tako odpremo vrata, skozi katera bušne svež vetrc, ki nas navdihne z novimi rešitvami. Je kje junak, ki bi bil voljan spustiti, to kar misli, da ve? Obnašamo se, kot da nam je jasno, kljub temu, da drvimo v smrt. Žal in na srečo brez ponižnosti nihče ne vstopi v svet živih, v življenju ni arogance znanja… je le molk s stopali na zemlji in pogledom celovito in popolno uprtim v jasnost tega trenutka. To je odgovornost živih, ki je sproti navdihovana za rešitve, ki človeškemu umu ne morejo niti pasti na pamet. Za Hosto M. Šumrada