Dan gozdov!

Dan gozdov je nastal iz potrebe po ozaveščanju pomembnosti gozdov. Vsako minuto je za Slovenijo manj gozdov na zemlji! Že dolgo nazaj smo prekoračili mejo zemeljske tolerance porabe zemeljskih dobrin in uničili pogoje, v katerih lahko vlada naravni Red. Konec 19. stoletja so pod roko človeka padla zadnja orjaška drevesa, katerih pomen za zavest je nenadomestljiv.

Pozabljamo, kar nekateri glasovi vse tišje in vse manj razumljeni, vpijejo že od začetka časov… da um, ki uničuje, ne more biti um, ki rešuje! Vseeno je, koliko novih tehnologij izumimo in kako ‘čiste’ stroje izdelujemo… misel, ki jih izmišlja, izhaja iz ‘sebe’ in je zato škodljiva vsemu’. Človeška misel se mora osvoboditi lastne avtoritete in vase spustiti Avtoriteto življenja. Ljudje smo ubili ‘boga’ s tem, ko smo sami sebe postavili… čeprav le v lastnem prepričanju… nad zakone, ki nam vladajo.

Edina pot do tega je prenehati s takim razmišljanjem. Tihi um naj postane lovilec naravnih vibracij. Potrebujemo vsesplošen post naših aktivnosti, jih prevetriti skozi pozorno opazovanje in spoznati, da nobena od njih ni zares ‘naša’, niti potrebna. Brez zavedanja dovoljujemo, da nam inercija preteklosti določa ritem in vsebino naših življenj. Nujno je, da se vsaj za kratek čas odmaknemo od te nepreverjene rutine in od daleč… iz tišine gozda… pogledamo na ‘polnila’ svojih življenj.


Žal brez gozda… brez starih modrih dreves… človek tega preboja ni več zmožen! ‘Sile’, ki vladajo zemlji, to vedo. Vedo, da svoboden duh potrebuje prostor pod soncem, kjer ga vse živo neguje, hrani in vodi… zato mu je treba odvzeti zemljo, gozd, naravne vire… ga navdušiti za betonska bivališča in naučiti ‘vzornega’ družbenega življenja, ki bo oživljal to zamisel. Nimamo rožnatih izhodišč, kljub temu ne obsojajmo… raje prevzemimo odgovornost nad svojim delanjem in nehajmo hranit svoje apetite, katerih posledica je ponudba družbenega sistema.

Nikomur ni mar za vas, niti življenju, kadar služite sebi! Življenju je lahko mar le Ono-samo, zato moramo delovati kot živa bitja, da bi nas življenje lahko podprlo. Misel, osvobojena sebičnega razmišljanja, postane vse-vključujoča in splošno negovalna tudi za tistega, ki jo ima. Najprej se mora roditi občutljivo in ljubeče bitje v nas, da je ‘naša’ misel le zrcalo tega duha. Tako vidimo… ta misel ni več naša, temveč je le odblesk razumevanja in zaživetja zakonov, ki nam vladajo. Nihče tega ne more narediti namesto vas… in na nikogar ne morete pokazati s prstom: ‘On je kriv, da nisem živ’!

Podari si najmogočnejše darilo… ne le na ta dan, temveč vsak dan in kar naprej… spusti, kar počneš tako zagnano in se sprosti pod krošnjo mogočnega drevesa, če ti ga je še dano najti… in prisluhni njegovemu šepetu. Videl boš, kako klavrni in nesmiselni so opravki odraslih! Morda boš spet zahrepenel po igrivi lahkotnosti, ki jo ne skrbi zase, snel masko ugajanja in zaživel pristno.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

Create a website or blog at WordPress.com

Up ↑

%d bloggers like this: