Pogum

Trije strašni generali so se po nekaj kozarčkih opojnega bahali o tem, kaj je pogum. Prvi reče: ‘Poglejta, tole je pogum’ in pokliče zvestega slugo. Priteče atletski mišičnjak, kateremu reče: ‘Vidiš ta dva vrhova. Steci na enega in skoči na drugega’. Premerijo razdaljo med vrhovoma in prepričano zatrjujejo, da takega brezna nihče ne more preskočiti, a mišičnjak brez pomišljanja steče na vrh, se odrine… in omahne v prepad.

Drugi general se posmehljivo zatrese in reče: ‘To ni nič. Feliks, pridi, pokaži tem ščenetom, kaj je pogum. Pojdi in pleši po minskem polju, ki si ga pravkar nastavil’. Feliks se zapodi na polje, začne poplesovati, a po nekaj poskokih močno poči in ga raznese na kosce.

Tretji general se ne meni za njuno bahaštvo, raje zliva vase spet nov kozarec opojnega. Ker generala drezata vanj, naj vendar dokaže pogum, brezbarvno reče: ‘To ni nič. Pojma nimata, kaj je pogum, ampak vama ne mislim ničesar dokazovati.’ Generala se nista dala odgnati: ‘Tako zlahka se ne boš izvlekel, beseda je poceni!’

Po nagnjenem še enem kozarcu tretji general pokliče svojega moža, ki ležerno pristopi: ‘Kaj hočeš general?’ General ga premeri s krvavimi očmi in reče: ‘Vidiš tisto deročo reko… malo naprej je globok slap. Skoči vanjo in jo preplavaj!’ Mož privzdigne nos in odvrne: ‘Se ti je zmešalo, v to podivjano reko že ne bom skakal’, se obrne in odhlača. Tretji general predirno ošine druga dva in z nasmeškom zaključi: ‘Vidita, to je pogum!’